Kolumna Miše Terček: Umik rdeče preproge
Končno so jih podelili – oskarje, seveda! Televizijski (in danes tudi spletni) prenosi so se v noči na ponedeljek odvili po vsem svetu, tokrat prvič pa nismo videli rdeče preproge. No, preproga je sicer bila, a je bila na začudenje mnogih v barvi šampanjca. Torej ikonična podlaga, ki je v desetletjih postala sinonim za glamur in razkazovanje novih pregrešno dragih kreacij znanih oblikovalcev, je čez noč izginila.
Rdeča barva je za čas, v katerem živimo, morda res postala nekoliko agresivna.
Postavljanje novih trendov v tako varnem in prepoznavnem okolju, kot je podelitev oskarjev, je tvegano. Že besedna zveza rdeča preproga se je konec koncev tako zelo spojila z našimi jeziki, da si prestižnih prireditev brez nje pravzaprav ne znamo več predstavljati. Ko smo tokrat na zvezdnicah in zvezdnikih opazovali nove kreacije, v katerih so se sprehodili po »zgolj« preprogi, ki pač ni bila več rdeče barve, smo imeli občutek, da nekaj manjka. Celo več, imeli smo občutek, da to niso oskarji in da gre morda za kakšno predstavitev nove kozmetike. Barva šampanjca je sicer sama po sebi lepa, lahko bi trdili celo, da je od rdeče elegantnejša in deluje bolj sofisiticirano, bolj francosko in manj ameriško, a ne nazadnje tudi manj hollywoodsko, manj spektakularno in predvsem manj vpadljivo. Zakaj nenadna sprememba?
Si je Hollywood premislil, da ne želi več akcije? Se vračamo v petdeseta in tako ameriški filmski industriji vračamo prvotni glamur? Obenem se je zgodilo namreč tudi nekaj precej nenavadnega. Na 95. podelitvi oskarjev praktično ni bilo imen, ki bi po mnenju strokovnjakov s svojo modno izbiro brcnila v temo, bolj kot ne so vsi po vrsti hvalili z izbiro barv, kreacij, modnih dodatkov, nakita in pričesk, ki so jih zvezdniki izbrali za tokratno podelitev. Za tradicionalno prizorišče podelitve oskarjev, gledališče Dolby Theatre v Los Angelesu, se je zdelo, kot da ga je preproga v barvi šampanjca pahnila v časovni stroj, vrnila v preteklost – v preteklost brez klofut na odru, v preteklost pred gibanjem #MeToo, v preteklost pred lepotnimi filtri, pred instagramom, brez botoksa in silikona, v preteklost, ko so se v Hollywoodu skrivnosti šepetale in ne pojavljale na naslovnicah tabloidov. V tisto preteklost, ko je »rdeča« preproga še nekaj veljala. Ko je bila statusni simbol. In ko se je med sprehodom po njej ustavil čas kot tudi utrip gledalk in gledalcev, ki so lahko zgolj stali – daleč zadaj za ograjami in hrbti fotografov ter njihovih bliskavic.
Odločitev za spremembo barve je sprejela kreativna ekipa, ki je dejala, da barva šampanjca pomaga pri »prehodu od dnevne svetlobe do elegantnega večernega dogodka«. Več resnice je morda v tem, kar je sicer v šali o tem dejal voditelj prireditve in stand up komedijant Jimmy Kimmel. Obregnil se je ob lanski neljubi dogodek, ko je igralec Will Smith na odru prisolil zaušnico lanskemu voditelju Chrisu Rocku.
Kimmel je spremembo barve preproge pojasnil z besedami, da so s tem »želeli poudariti, da tokrat res ne bomo videli krvi«. In prav ima. Nekaj zagotovo mora biti na tem. A ne gre zgolj za »kri« v Hollywoodu. Rdeča barva je za čas, v katerem živimo, morda res postala nekoliko agresivna. Če več kot leto dni namreč po televiziji (in spletu) spremljamo posnetek vojne v Ukrajini. Rdeča je, ne glede na to, da je lahko tudi barva rdečila (šminke) in nemalokrat na malih zaslonih predstavlja nekaj seksi, obenem barva krvi. Odločitev za barvo šampanjca torej podpiramo, četudi se morda zdi, da s tem tiščijo glavo v pesek in gledajo stran od krivic, ki se godijo v svetu. A Hollywood, bodimo realni, je vedno predstavljal tovarno sanj, torej beg v fantazijo, stran od ponorelega sveta.
