Kolumna Miše Terček: Vojna in izguba
Kdor ne razume, kakšne grozote vse prinaša vojna, ali pa je morda pozabil, si mora ogledati nedavni dokumentarni film novinarke Jelene Aščić, ki je bil pred dnevi prikazan na TV Slovenija, še vedno pa je na voljo v nacionalkinem spletnem arhivu RTV 365. Zgodbe so tiste, ki se nas dotaknejo. Zgodbe, ne govori politikov in merjenja moči svetovnih voditeljev. V zgodbah nastopajo resnični ljudje, dejanske žrtve, o katerih v medijih ne beremo vsak dan. Na te ljudi – slehernike – prepogosto pozabljamo. Pozabljamo predvsem na to, kako boj za določen kos zemlje vpliva na tiste, ki tam živijo – na družine, na brezbrižnost vsakdana, na otroke. Kaj ima otroško igrišče, polno nedolžnih ljudi, z vojaško agresijo? V času, ko velesile merijo moč v Ukrajini in je Evropa ponovno preplavljena z ljudmi, ki so bili tako ali drugače pregnani od doma, je pravi trenutek, da se ozremo nazaj, saj je vojna (in vojne so vse podobne) uničevala tudi zelo blizu nas. In to še ne tako dolgo nazaj.
Jelena Aščić je ob 30. obletnici začetka obleganja Sarajeva, ki velja za najdaljše obleganje kakega mesta v novejši zgodovini, posnela pretresljiva pričevanja ljudi, ki so pod okupacijo preživeli skoraj štiri leta. Kakšno je bilo življenje brez elektrike, vode, hrane, ob stalni grožnji smrti, ki je v obliki vsega mogočega orožja prežala z okoliških hribov? O neizmerni bolečini so spregovorili starši, ki so jim drobci granat in ostrostrelski naboji ubili otroke. Gre za resnične zgodbe iz prve roke. Ganljiv dokumentarec pa boste težko gledali, ne da bi potočili kakšno solzo. Vse skupaj nam je enostavno preblizu. Čas. Tematika. Krutost. Bolečina.
Film Sarajevo, 1425 dni groze je dokument časa. Surov in necenzuriran, mestoma poetičen, a nenehno neizmerno žalosten. Gledalec se sprašuje, kako je sploh mogoče, da neko mesto v civilizirani družbi pristane v takšnih razmerah.
O neizmerni bolečini so spregovorili starši, ki so jim drobci granat in ostrostrelski naboji ubili otroke. Za te zločine pred domačimi sodišči še vedno ni odgovarjal nihče. Pričevalcem boste težko zrli v oči, medtem ko bodo izpovedovali svoje spomine, kazali na fotografije svojih pokojnih bližnjih in se sprehajali po mestih, kjer so končali njihovi ljubljeni. Bolečina je še vedno vidno prisotna, takšne tragedije človek nikoli ne pozabi. To so ti »stranski učinki« vojne, ki jo vidimo na televiziji. Ti »stranski učinki«, ki naj bi bili zgolj »stranski« in o katerih vemo bore malo. Če bi na televizijskih poročilih vsak dan poslušali zgodbe jokajočih mater, ki so izgubile svoje otroke, in ne predsedniških voditeljev, ki so se zapletli v vojne, bi bil svet po vsej verjetnosti drugačen, saj bi se ljudi dotaknilo, tudi tistih, ki morda vojno podpirajo, ker menijo, da je zaradi takšnih in drugačnih razlogov upravičena. Pozabili bi na nacionalne pripadnosti, državne meje in morda bi iskreno želeli rešiti svet, olajšati trpljenje žalujočim in najstrožje obsoditi tiste, ki so dajali ukaze za bombardiranja, ki so terjala toliko nedolžnih življenj.
Če si morate ta teden ogledati zgolj en film, naj bo to Sarajevo, 1425 dni grozote. Ne, ni najlažji. In ne bo vas sprostil. A je resnično ogledalo vojne in njenih posledic v mestu, ki je bilo del nekoč naše skupne države. Celo to, da boste ob koncu nedvomno doživeli katarzo, se sliši podcenjevalno.
Marsikdo srčno upa, da nikoli ne bo doživel strahot vojne. Dokumentarec Sarajevo, 1245 dni grozote je najmočnejši približek temu, da boste dejansko dihali z ljudmi, ki pred malimi zasloni izpovedujejo svoje zgodbe. Ogled priporočamo tudi vsem ministrom in predsednikom, ki so morda pozabili, kaj vojna pomeni za navadne državljane. Slednji so namreč žal vedno kolateralna škoda.
