NA OKO
Kolumna Miše Terček: Vojna zakoncev Barber
Ločitveni postopki so danes del vsakdana, saj več kot polovica zakonov razpade.
Odpri galerijo
Scarlett Johansson in Adam Driver kot zakonca Barber FOTO: Netflix
Na Netflixu si že lahko ogledate film Marriage Story (Zgodba o zakonu) oziroma celovečerec, o katerem se (poleg Jokerja) letos največ govori. Z razlogom, kot je potrdilo tudi največ nedavnih nominacij za prihajajoče zlate globuse, ki so po navadi dober smerokaz za še prestižnejše oskarje. Ločitvena saga Marriage Story režiserja Noaha Baumbacha ni običajna družinska drama, temveč je posneta skoraj gledališko, drame pa ne prinaša v teatralni glasbi, patetiki in solzah, temveč v dialogih med glavnima igralcema Scarlett Johansson in Adamom Driverjem, ki sta nastopila v vlogi moža in žene v času razhajanja in bitke za skrbništvo nad otrokom. Nekoč popoln par meni, da bo povsem kos ločitvi in da bo ta potekala prijateljsko, a takoj ko se vmešajo odvetniki, se začne naporen boj za delitev premoženja, odločanje o tem, na kateri strani Amerike bo odraščal njun sin, ter pranje umazanega perila iz preteklosti.
Ne, ločitev ni lahka. Ne za starše ne za otroke, film Marriage Story ničesar ne olepšuje, temveč zgolj orisuje na trenutke povsem dolgočasen in dolgotrajen postopek delitve nekoč skupnega življenja. A, roko na srce, filmov o ločitvah je na tisoče, večinoma so slabi, nekaj je povprečnih, tistih res dobrih pa je malo, saj gre za tematiko, ki se je je težko lotiti, ne da bi scenarij ali igra izpadla pretirana. Prav tako je težko ugotoviti, s katere strani oziroma skozi čigave (otrokove, očetove, mamine itd.) oči bi bila zgodba gledalkam in gledalcem najbližje. Ločitveni postopki so danes del vsakdana, saj več kot polovica zakonov razpade. Za to je več razlogov in niso prav vsi tako tragični, kot bi jih morda nekateri želeli prikazati. Dejstvo je, da danes ljudje živimo dlje kot pred sto leti in z daljšo življenjsko dobo se je porazdelil tudi čas, ki ga namenimo enemu življenjskemu partnerju, obenem pa so se predvsem ženske v družbi in tudi znotraj zakona po drugi svetovni vojni osamosvojile in postale enakopravne, tako da se od njih ne pričakuje več, da vztrajajo v slabih zakonih, če mi dovolite tovrstno primerjavo. Hkrati pa ločitev ni več tabu tema niti med otroki, saj ti nemalokrat živijo med dvema od staršev v ločenih gospodinjstvih in jim to, če sta oče in mama dovolj zrela, da ohranita dostojno komunikacijo, ne predstavlja več usodne drame.
A svet ni popoln in vsak odnos se lahko sfiži. Kot je prikazano v filmu Marriage Story, vsi v sebi skrivamo dobre in slabe lastnosti oziroma lastnosti, ki so in ki niso kompatibilne s tistimi, ki jih ima naš partner. In prav te nekompatibilnosti so se med zakoncema Barber poudarile v najtežjih trenutkih, in takrat komunikacija pade na najnižji nivo. In čeprav sta oba kultivirana umetnika, ona je igralka, on pa režiser, imata z brzdanjem jeze precej težav, kar je v dani situaciji povsem razumljivo, saj gre za izredne razmere.
V filmu so zanimive tudi stranske vloge oz. predvsem tisti, ki jih igrajo. Recimo ženina odvetnica Nora Fanshaw, ki jo je upodobila Laura Dern, je flirtajoča in nadvse diplomatska ter povzpetniška pravnica, ki gospo Barber osvoji s svojim čutnim pristopom, prav tako pa na dušo (vsaj na videz) piha možu Barberju, saj ga želi v resnici finančno ožeti kot limono. Barberjevega odvetnika igrata kar dva znana igralca, Alan Alda in Ray Liotta, saj se soprog ne more odločiti, ali bi šel pri ločitvi na nož ali ne.
Izdajanje podrobnosti iz vsebine tu raje končajmo, predvsem za tiste, ki si filma še niste ogledali, je pa vredno poudariti predvsem, da gre v resnici za enega boj izstopajočih filmov letošnjega leta, ki je obenem veliko presenečenje, saj ne gre za klasičen blockbuster. Prav tako se ne zgodi pogosto, da film posvojijo tako gledalci (ocene na Rotten Tomatoes in drugih spletnih platformah so zelo visoke) kot kritiki (referenčne recenzije so večinoma fantastične). Marriage Story je vsekakor film, o katerem se bo še veliko govorilo, deloma zato, ker v svoji kategoriji nima prave konkurence, deloma pa tudi zato, ker še tako resno temo (ki ločitev nedvomno je) obravnava s kančkom humorja. In očitno gledalkam in gledalcem to ustreza ravno tako kot strogim filmskim recenzentom.
Zlati globusi, ki jih bodo podelili čez nekaj tednov, bodo prvi preizkus, naslednji pa bo čez nekaj mesecev, ko bodo znane nominacije za velike oskarje.
Ne, ločitev ni lahka. Ne za starše ne za otroke, film Marriage Story ničesar ne olepšuje, temveč zgolj orisuje na trenutke povsem dolgočasen in dolgotrajen postopek delitve nekoč skupnega življenja. A, roko na srce, filmov o ločitvah je na tisoče, večinoma so slabi, nekaj je povprečnih, tistih res dobrih pa je malo, saj gre za tematiko, ki se je je težko lotiti, ne da bi scenarij ali igra izpadla pretirana. Prav tako je težko ugotoviti, s katere strani oziroma skozi čigave (otrokove, očetove, mamine itd.) oči bi bila zgodba gledalkam in gledalcem najbližje. Ločitveni postopki so danes del vsakdana, saj več kot polovica zakonov razpade. Za to je več razlogov in niso prav vsi tako tragični, kot bi jih morda nekateri želeli prikazati. Dejstvo je, da danes ljudje živimo dlje kot pred sto leti in z daljšo življenjsko dobo se je porazdelil tudi čas, ki ga namenimo enemu življenjskemu partnerju, obenem pa so se predvsem ženske v družbi in tudi znotraj zakona po drugi svetovni vojni osamosvojile in postale enakopravne, tako da se od njih ne pričakuje več, da vztrajajo v slabih zakonih, če mi dovolite tovrstno primerjavo. Hkrati pa ločitev ni več tabu tema niti med otroki, saj ti nemalokrat živijo med dvema od staršev v ločenih gospodinjstvih in jim to, če sta oče in mama dovolj zrela, da ohranita dostojno komunikacijo, ne predstavlja več usodne drame.
A svet ni popoln in vsak odnos se lahko sfiži. Kot je prikazano v filmu Marriage Story, vsi v sebi skrivamo dobre in slabe lastnosti oziroma lastnosti, ki so in ki niso kompatibilne s tistimi, ki jih ima naš partner. In prav te nekompatibilnosti so se med zakoncema Barber poudarile v najtežjih trenutkih, in takrat komunikacija pade na najnižji nivo. In čeprav sta oba kultivirana umetnika, ona je igralka, on pa režiser, imata z brzdanjem jeze precej težav, kar je v dani situaciji povsem razumljivo, saj gre za izredne razmere.
V filmu so zanimive tudi stranske vloge oz. predvsem tisti, ki jih igrajo. Recimo ženina odvetnica Nora Fanshaw, ki jo je upodobila Laura Dern, je flirtajoča in nadvse diplomatska ter povzpetniška pravnica, ki gospo Barber osvoji s svojim čutnim pristopom, prav tako pa na dušo (vsaj na videz) piha možu Barberju, saj ga želi v resnici finančno ožeti kot limono. Barberjevega odvetnika igrata kar dva znana igralca, Alan Alda in Ray Liotta, saj se soprog ne more odločiti, ali bi šel pri ločitvi na nož ali ne.
Izdajanje podrobnosti iz vsebine tu raje končajmo, predvsem za tiste, ki si filma še niste ogledali, je pa vredno poudariti predvsem, da gre v resnici za enega boj izstopajočih filmov letošnjega leta, ki je obenem veliko presenečenje, saj ne gre za klasičen blockbuster. Prav tako se ne zgodi pogosto, da film posvojijo tako gledalci (ocene na Rotten Tomatoes in drugih spletnih platformah so zelo visoke) kot kritiki (referenčne recenzije so večinoma fantastične). Marriage Story je vsekakor film, o katerem se bo še veliko govorilo, deloma zato, ker v svoji kategoriji nima prave konkurence, deloma pa tudi zato, ker še tako resno temo (ki ločitev nedvomno je) obravnava s kančkom humorja. In očitno gledalkam in gledalcem to ustreza ravno tako kot strogim filmskim recenzentom.
Zlati globusi, ki jih bodo podelili čez nekaj tednov, bodo prvi preizkus, naslednji pa bo čez nekaj mesecev, ko bodo znane nominacije za velike oskarje.
