Kolumna Miše Terček: Vrnite nam viktorje!
V poplavi tujih nagrad, ki pridejo z obveznim odrskim dogodkom (pri prepoznavnejših podelitvah lahko govorimo tudi o spektaklu) in rdečo preprogo, je resnično škoda, da Slovenija nima več svoje velike podelitve televizijskih nagrad. To mesto so nekoč zasedali viktorji in večinoma smo spremljali bitko med osrednjo komercialno in eno in edino javno (radio)televizijo.
Ne zaslužijo si jih zgolj televizijci, temveč predvsem gledalke in gledalci, ki smo že kar nekaj let prikrajšani.
Prireditev, ki je imela tudi svoj obvezni prenos v živo na malih zaslonih, ni skoraj nikoli minila brez markantnega nastopa, kontroverznega zahvalnega govora ali česa drugega, kar potrebuje tovrstna podelitev. Viktorji so bili sicer zastavljeni širše – kot »medijske« nagrade, a glavni fokus je bila televizija. Saj smo jih »šinfali«, ja, tudi zgražali smo se, kot vedno – nad marsičim, denimo nad izbiro voditeljev, nad scenarijem, nad zmagovalci, nad obvezno »kuhinjo« in tako dalje ... a ko so viktorji enkrat izginili, smo jih pričeli pogrešati, saj televizijsko leto pravzaprav ni več nikoli dobilo svojega epiloga. Pa ravno zdaj (v zadnjih nekaj letih), ko smo tudi v slovenskem prostoru začeli snemati dobre TV-serije, ki jim lahko končno rečemo, da so »na nivoju«. Ravno zdaj, ko je bitka med komercialkami in nacionalko na višku – ko se vrstijo prestopi iz ene v drugo medijsko hišo, ko izkušene TV-zvezde umikajo z malih zaslonov (ali pa se same odločajo za upokojitev) in (ponekod tudi na silo in žalost gledalcev) ustvarjajo nove televizijske obraze, ko ukinjajo (tudi dobre) oddaje in ponujajo (tudi precej slabe) nove. Ja, ravno zdaj bi krvavo potrebovali letni dogodek, na katerem bi se lahko televizijci »sfajtali« za svoj prostor pod soncem, strokovnjaki pa bi presojali, kaj je plevel in kaj dober pridelek.
Tovrstne prireditve ne potrebujemo zaradi spektakla samega in novih modnih kreacij, ki bi se sprehodile po rdeči preprogi (no, priznajmo pač, da je tudi to lahko precej zabavno), temveč ker smo tudi gledalke in gledalci nekako izgubili kompas. Za tujino dobro vemo, kaj kam spada. Imamo kup verodostojnih in odmevnih TV-dogodkov, na katerih podeljujejo televizijske nagrade. V igro so stopili tudi spletni velikani, sodobne platforme, kot je Netflix, ki so pravzaprav globalni igralci in so povsem na novo premešali karte. Tudi pri nas se veliko dogaja na področju spletne televizije. Imamo tudi kup neodvisnih ustvarjalcev vsebin, ki spretno izkoriščajo družbena omrežja in druge aplikacije. Vse to bi lahko vključili v letni TV-dogodek, ki bi bil konec koncev v interesu vsem televizijam in ustvarjalcem videovsebin.
Viktorji so propadli zaradi povsem neumnega prepira okoli lastništva blagovne znamke, nazadnje so jih podelili leta 2016, leto kasneje pa v »kopipejst« preimenovani različici (Žarometi). Med letoma 1993 in 2013 so bile podelitve v Cankarjevem domu, od leta 2014 so v SNG Maribor (takrat je šlo pravzaprav že vse skupaj navzdol). Viktorji so med drugim »naredili« zvezdo tudi iz Jurija Zrneca, igralca, ki je občinstvo osvojil s svojim legendarnim humornim nastopom, sicer pa je največ viktorjev prejel Jonas Žnidaršič, nekdanji TV-voditelj, ki je danes poslanec v državnem zboru. Med letoma 1995 in 2010 je podelitev viktorjev prenašala televizija POP TV, leta 2012 Planet TV, vsa ostala leta pa TV Slovenija.
Tokrat res ne gre za nostalgijo. Vsaka resna televizijska krajina, kar naj bi Slovenija bila, potrebuje resne televizijske nagrade – in to z vsem pompom, ki spada zraven. Ne zaslužijo si jih zgolj televizijci, torej ustvarjalci informativnega in razvedrilnega programa, pa snovalci domačih (humorističnih in kriminalnih) serij, temveč predvsem gledalke in gledalci, ki smo že kar nekaj let prikrajšani.
