NA OKO
Kolumna Miše Terček: Življenje po ženini smrti
Zveni depresivno, kajne? Pravzaprav najbrž zveni kot najslabši napovednik za serijo, ki si je nikoli ne bi želeli ogledati.
Odpri galerijo
Ricky Gervais kot Tony v seriji After Life FOTOGRAFIJI: NETFLIX
After Life oziroma (v prevodu) Posmrtno življenje je britanska serija, ki spaja črno komedijo in dramo. Scenarij je napisal vrhunski komik Ricky Gervais, ki je v njej prevzel tudi glavno vlogo ter se lotil režije. Za zdaj je zunaj prva sezona, zaradi dobrega odziva in visoke gledanosti pa je potrjena že druga, ki naj bi prispela v prihodnjih mesecih.
Če na kratko povzamemo osrednjo zgodbo, gledalci spremljamo Tonyja, ki se mu je življenje obrnilo na glavo, ko mu je za rakom na dojki umrla dolgoletna žena. Tony je nad življenjem dobesedno obupal in iz svojega vsakdana ne izključuje niti poskusov samomora, obenem pa se odloči, da bo kaznoval okolico in vsem (tako bližnjim in sodelavcem kot tudi mimoidočim) povedal to, kar jim gre, oziroma to, kar on meni, da jim gre. In tako postane zagrenjen državljan srednjih let, ki v nobeni stvari ne vidi ničesar pozitivnega, kljub temu da se vsi okoli njega neizmerno trudijo, da bi mu olajšali trpljenje.
Tony vsako jutro pogleda nov videoposnetek, ki ga je njegova žena posnela, medtem ko je umirala v bolnišnici. Posnetki so polni nasvetov in prijaznih besed, ki se Tonyja sicer dotaknejo, a jih ne upošteva – ne ostane dober, prijazen, čuteč, temveč se z vsakim dnem bolj pogreza v brezvoljno nergaško apatijo. Zveni depresivno, kajne? Pravzaprav najbrž zveni kot najslabši napovednik za serijo, ki si je nikoli ne bi želeli ogledati.
A rezultat je popolno nasprotje. After Life je eden od najbolj duhovitih in življenjskih TV-izdelkov, ki smo jih videli v zadnjih nekaj letih. Zgodba je polna naukov in lekcij, z glavnim likom pa se lahko poistoveti vsak, ki se je kdaj spopadal s kakršnim koli problemom, ki ga je spravljal v obup, pa četudi to ni bila tako velika izguba, kot je smrt bližnjega.
A serija ne govori zgolj o prebolevanju in nadaljevanju življenja brez partnerja, temveč obravnava kar nekaj zanimivih sodobnih tematik, denimo fenomen lokalnih časopisov, kjer Tony dela kot novinar. Lokalni brezplačni časopisi so v Veliki Britaniji pogosti, še posebno v manjših krajih in okrajih, saj gre za enega od načinov povezovanja skupnosti, ki sicer v 21. stoletju zaradi interneta in družabnih omrežij izginja in zato lokalno tiskano časopisje izgublja svoj pomen.
Obenem pa lokalnih časopisov t. i. resni časniki nikoli niso jemali resno, saj so obravnavali težave v soseskah, kot so uničen pločnik, ali pa vaškega posebneža, ki je v potoku ujel veliko ribo. To Tonyju daje še dodaten zagon za cinizem in v slabo voljo spravlja tudi svoje sodelavce, ki jih vsak dan opominja, da niso pravi novinarji. Svetla luč na koncu predora je mlado dekle na praksi, ki se Tonyju prikupi, obenem pa si želi novinarskih izkušenj in svoje delo opravlja z vso resnostjo, kot da bi pisala za The New York Times. To Tonyja počasi mehča in nesramne opazke vedno pogosteje zadržuje zase, saj ji ne želi uničiti predstave o tem, da od prakse pri njih ne bo ničesar odnesla.
A Tony v svoji iskrenosti in besedni brutalnosti ni zgolj slab, saj na poti svojega prebolevanja in soočanja z zunanjim svetom naredi tudi marsikatero dobro stvar. V njem se namreč še vedno skriva tisti dobri človek, ki ga njegova žena opisuje v videoposnetkih. Globoko v sebi še vedno ve, kdaj mora narediti pravo stvar, kdaj mora koga vseeno pohvaliti, mu nameniti nekaj spodbudnih besed. Ljudje, ki ga poznajo, pa znajo to ceniti in si zapomnijo.
V seriji je zanimiv tudi lik odvisnika od trdih drog, sicer raznašalca časopisov, s katerim se Tony spoprijatelji, pa lik spolne delavke, ki jo Tony plačuje za to, da mu pomiva posodo in pospravlja hišo, in lik vase zagledanega psihiatra, h kateremu hodi na terapijo in od katerega, čeprav je profesionalno usposobljen, odnese še najmanj.
Kompleksnejši so liki njegovega senilnega očeta v domu za ostarele, s katerim ima hladen odnos, a ga vseeno obiskuje, ter lik očetove negovalke, v katero se zaljubi. Poseben odnos ima tudi z bratom svoje pokojne žene, ki je obenem njegov šef oziroma urednik lokalnega časopisa. Ta v njegovem življenju predstavlja nekakšen očetovski lik, moralni kompas, mirovnika, ki mu postavlja meje, zelo pa je navezan tudi na njegovega sina, torej svojega nečaka, malega Georgea, ki je Tonyjeva šibka točka.
After Life je dokaz, da zna Ricky Gervais v prostem času, ko ne žali hollywoodskih zvezdnikov na podelitvah zlatih globusov in ko ne prejema komplimentov za stvaritev kultne TV-serije Pisarna (The Office), posneti tudi kaj resnejšega in obravnavati kompleksne teme, ki pa so predstavljene na preprost in skozi nadvse življenjski vidik. Konec koncev kaj takšnega lahko uspe le nekomu, ki ima tako genialen in luciden um, kot ga ima Ricky Gervais.
Zveni depresivno, kajne? Pravzaprav najbrž zveni kot najslabši napovednik za serijo, ki si je nikoli ne bi želeli ogledati.
Če na kratko povzamemo osrednjo zgodbo, gledalci spremljamo Tonyja, ki se mu je življenje obrnilo na glavo, ko mu je za rakom na dojki umrla dolgoletna žena. Tony je nad življenjem dobesedno obupal in iz svojega vsakdana ne izključuje niti poskusov samomora, obenem pa se odloči, da bo kaznoval okolico in vsem (tako bližnjim in sodelavcem kot tudi mimoidočim) povedal to, kar jim gre, oziroma to, kar on meni, da jim gre. In tako postane zagrenjen državljan srednjih let, ki v nobeni stvari ne vidi ničesar pozitivnega, kljub temu da se vsi okoli njega neizmerno trudijo, da bi mu olajšali trpljenje.
Tony vsako jutro pogleda nov videoposnetek, ki ga je njegova žena posnela, medtem ko je umirala v bolnišnici. Posnetki so polni nasvetov in prijaznih besed, ki se Tonyja sicer dotaknejo, a jih ne upošteva – ne ostane dober, prijazen, čuteč, temveč se z vsakim dnem bolj pogreza v brezvoljno nergaško apatijo. Zveni depresivno, kajne? Pravzaprav najbrž zveni kot najslabši napovednik za serijo, ki si je nikoli ne bi želeli ogledati.
A rezultat je popolno nasprotje. After Life je eden od najbolj duhovitih in življenjskih TV-izdelkov, ki smo jih videli v zadnjih nekaj letih. Zgodba je polna naukov in lekcij, z glavnim likom pa se lahko poistoveti vsak, ki se je kdaj spopadal s kakršnim koli problemom, ki ga je spravljal v obup, pa četudi to ni bila tako velika izguba, kot je smrt bližnjega.
Ricky Gervais kot Tony v seriji After Life FOTOGRAFIJI: NETFLIX
A serija ne govori zgolj o prebolevanju in nadaljevanju življenja brez partnerja, temveč obravnava kar nekaj zanimivih sodobnih tematik, denimo fenomen lokalnih časopisov, kjer Tony dela kot novinar. Lokalni brezplačni časopisi so v Veliki Britaniji pogosti, še posebno v manjših krajih in okrajih, saj gre za enega od načinov povezovanja skupnosti, ki sicer v 21. stoletju zaradi interneta in družabnih omrežij izginja in zato lokalno tiskano časopisje izgublja svoj pomen.
Obenem pa lokalnih časopisov t. i. resni časniki nikoli niso jemali resno, saj so obravnavali težave v soseskah, kot so uničen pločnik, ali pa vaškega posebneža, ki je v potoku ujel veliko ribo. To Tonyju daje še dodaten zagon za cinizem in v slabo voljo spravlja tudi svoje sodelavce, ki jih vsak dan opominja, da niso pravi novinarji. Svetla luč na koncu predora je mlado dekle na praksi, ki se Tonyju prikupi, obenem pa si želi novinarskih izkušenj in svoje delo opravlja z vso resnostjo, kot da bi pisala za The New York Times. To Tonyja počasi mehča in nesramne opazke vedno pogosteje zadržuje zase, saj ji ne želi uničiti predstave o tem, da od prakse pri njih ne bo ničesar odnesla.
A Tony v svoji iskrenosti in besedni brutalnosti ni zgolj slab, saj na poti svojega prebolevanja in soočanja z zunanjim svetom naredi tudi marsikatero dobro stvar. V njem se namreč še vedno skriva tisti dobri človek, ki ga njegova žena opisuje v videoposnetkih. Globoko v sebi še vedno ve, kdaj mora narediti pravo stvar, kdaj mora koga vseeno pohvaliti, mu nameniti nekaj spodbudnih besed. Ljudje, ki ga poznajo, pa znajo to ceniti in si zapomnijo.
V seriji je zanimiv tudi lik odvisnika od trdih drog, sicer raznašalca časopisov, s katerim se Tony spoprijatelji, pa lik spolne delavke, ki jo Tony plačuje za to, da mu pomiva posodo in pospravlja hišo, in lik vase zagledanega psihiatra, h kateremu hodi na terapijo in od katerega, čeprav je profesionalno usposobljen, odnese še najmanj.
Kompleksnejši so liki njegovega senilnega očeta v domu za ostarele, s katerim ima hladen odnos, a ga vseeno obiskuje, ter lik očetove negovalke, v katero se zaljubi. Poseben odnos ima tudi z bratom svoje pokojne žene, ki je obenem njegov šef oziroma urednik lokalnega časopisa. Ta v njegovem življenju predstavlja nekakšen očetovski lik, moralni kompas, mirovnika, ki mu postavlja meje, zelo pa je navezan tudi na njegovega sina, torej svojega nečaka, malega Georgea, ki je Tonyjeva šibka točka.
Plakat serije
After Life je dokaz, da zna Ricky Gervais v prostem času, ko ne žali hollywoodskih zvezdnikov na podelitvah zlatih globusov in ko ne prejema komplimentov za stvaritev kultne TV-serije Pisarna (The Office), posneti tudi kaj resnejšega in obravnavati kompleksne teme, ki pa so predstavljene na preprost in skozi nadvse življenjski vidik. Konec koncev kaj takšnega lahko uspe le nekomu, ki ima tako genialen in luciden um, kot ga ima Ricky Gervais.
