Kolumna Miše Terček: Zmaga svobodne ljubezni

Pa je šla mimo. In ponovno dvignila kup prahu. Evrovizija, seveda. Slovenska predstavnica Ana Soklič je že tradicionalno izpadla v prvem polfinalnem večeru prejšnji torek, zato na finale (kaj šele na zmago) ni nihče niti računal. Sobotni finale pa je bil precej napet, in to kljub temu, da so že pred tem za favorite veljali Italijani, so jim za ovratnik dihale Švica, Francija, Islandija in Ukrajina.



Lahko bi rekli, da je bila Evrovizija po nekaj letih ponovno napet in vznemirljiv televizijski dogodek. Mednarodne žirije in občinstvo, ki je glasovalo, so tokrat odločno rekli NE plastičnemu popu ter se odločili za rock. Zmagali so namreč italijanski rockerji z danskim imenom Måneskin, ki so s svojo pesmijo Zitti E Buoni najbolj prepričali Evropo in Evrovizijo po več kot 30 letih znova pripeljali v svojo domovino. Že med šovom se je odvil tudi prvi domnevni incident, ki je preplavil družabna omrežja, saj naj bi (oči sicer vidijo tisto, kar želijo) kamera pevca skupine ujela, kako kar v dvorani snifa kokain. Slednji je zatrdil, da to ni res, in je zato včeraj opravil tudi test, ki naj bi to potrdil (rezultatov ob zaključevanju tega besedila še nismo imeli).

Italija si je zmago priborila z glasovi občinstva, saj so nacionalne žirije več glasov namenile švicarskemu pevcu Gjon's Tearsu, ki je bil na koncu tretji. Njegov nastop je bil vokalno brezhiben in barvit ter minimalističen. Le vpadljiva in čudovita svetleča se srajca nekako ni sovpadala s prevelikimi hlačami, s katerimi so po vsej verjetnosti modni stilisti iz njega (žal neuspešno) želeli ustvariti novo hipstersko modno ikono. Številni so bili mnenja, da je bil prav on največji konkurent Italijanom Måneskin, ki so na odru pustili brezkompromisni performans v slogu glam rock časov iz sedemdesetih, zvokovno pa so bili blizu ameriški zasedbi Queens of the Stone Age, ki je sicer svoj vrhunec doživela v devetdesetih. To pomeni, da je Evrovizija zvokovno in produkcijsko svetlobna leta za aktualno glasbeno sceno. A Evrovizije v resnici nihče ne gleda zaradi glasbe, temveč zaradi šova in drame, kajne?

»Mi se postavljamo nasproti vsem, ki širijo neumne sodbe zaradi spolne usmerjenosti ali prestopanja družbenospolnih norm, in vsem, ki so nastrojeni proti ženskam, različnim religijam, barvam kože in poreklom,« so dejali člani italijanske zasedbe. Skladba Zitti E Buoni je nekakšen manifest o posameznikovi edinstvenosti in poslušalce nagovarja, naj pri samouresničevanju ne popustijo družbenim pritiskom. »Namesto njih naj utihnejo in se obnašajo tisti, ki tako ali drugače izključujejo,« so poudarili, ob koncu nastopa pa tudi pokazali, da s predsodki nimajo težav, saj so se moški člani med sabo svobodno poljubili in tako podprli slogan letošnje Evrovizije Open Up (Odprimo se), ki naj bi v teh težkih časih pomagal združevati različne ljudi ter slaviti duh enakosti in vključevanja.

V tem duhu pa je večina spregledala nekaj posebnega. Na letošnji Evroviziji so namreč kar tri različne države zastopali begunci. Slednji so v državi, ki jih je vzela pod streho, našli zatočišče. Tako je Rusijo predstavljala Manizha, glasbenica, pevka, obenem pa tudi ambasadorka Agencije za begunce Združenih narodov (UNHCR), ki je leta 1994 pobegnila iz Tadžikistana in postala govorka za begunce po svetu. Drugi begunski predstavnik na letošnji Evroviziji je bil Tousin Tusse Chiza, prav tako pevec, rojen v Kongu, ki je po treh letih življenja v begunskem taborišču v Ugandi dobil azil na Švedskem, ki jo je predstavljal tudi na Eurosongu. Tretji, v Siriji rojeni nizozemski baletni plesalec Ahmad Joudeh, ki je nastopil na drugem polfinalnem večeru pretekli četrtek, ima prav tako begunsko preteklost. Njegov performans, ki je nosil naslov Close Encounters of a Special Kind, se osredotoča na človekovo potrebo po navezovanju stikov in medsebojnem spoštovanju. Zmotno pa so se pojavile trditve, da je tudi Izrael zastopala begunka, a ni tako, saj ima pevka Eden Alene res korenine zunaj države, ki jo je predstavljala, a je bila tam (v Etiopiji) zgolj rojena, nikoli pa ni bila begunka.

Letos je Evrovizija po lanski odpadli izdaji zaradi ukrepov za zajezitev epidemije potekala v prilagojeni različici, prireditev v dvorani Ahoy, ki sicer sprejme dobrih 16.000 obiskovalcev, si je v živo lahko ogledalo omejeno število gledalcev. Letošnjo Evrovizijo naj bi sicer na televizijskih in spletnih zaslonih spremljalo 180 milijonov gledalcev v 45 državah. Najslabše jo je na finalu odnesla Velika Britanija, ki je ostala tako brez točk žirije kot brez točk gledalcev. Slovenija je na prvem polfinalnem večeru zasedla nesrečno 13. mesto, slovenska žirija je največ glasov namenila Italiji, naši gledalci pa so jo z 10 točkami uvrstili na drugo mesto, saj so največ (12 točk) dali Srbiji. Slovenska komentatorka na TV Slovenija Mojca Mavec se je (z nekaj spodrsljaji in eno neprimerno opazko) odrezala profesionalno, tako da siceršnjega (tokrat odsotnega) komentatorja Andreja Hoferja nismo prav nič pogrešali.