Kolumna Mitje Felca: Življenje je sen

V teh dneh mineva natančno 35 let, odkar je legendarni Radko Polič nastopal na Dubrovniških poletnih igrah. V predstavi Življenje je sen je igral poljskega kralja Bazilija.

Njegova mama je takrat resnično dolgo oklevala, če bi šla skupaj z njim v Dubrovnik. S soprogom vse od konca vojne še nista bila toliko časa narazen. Nazadnje pa so se le dogovorili, oče je Racu celo na skrivaj obljubil, da bo prišel v Dubrovnik in tam presenetil mamo.

Potem pa se je večer pred očetovim prihodom zgodilo nekaj strašnega. Tik pred generalko se je namreč pojavil miličnik in igralcu ukazal, da mora poklicati brata v Ljubljano. Takrat je izvedel: »Oče je umrl. Pazi na mamo …« Kot tudi, da je očeta pred kaščo ubila strela; da je imela kašča štiri okenca z železnimi križi, da je med nevihto treščilo v eno, strela pa je prek križa, stene in omare potem odpotovala vse do ključavnice v vratih, skoznjo pa udarila očeta – naravnost v srce. Nesrečnik je pred kaščo ravno obešal perilo.

Življenje je resnično eno velikansko protislovje. Je območje, razpeto med rojstvom in smrtjo, resničnostjo in sanjami. V tem območju pa se nam dogajajo tudi tako nerazložljive, v bistvu sanjske stvari.

Primeri, da v koga udari strela, so silno redki, še bolj redko pa se zgodi, da takšni preživijo. Kot je uspelo zadnjič tudi Markusu Dolinarju iz Žihpolja. »V prihodnje ne bom nikoli več igral lota, saj sem svojo srečo že pokuril!« je rekel po tistem, ko je pri pregledu ograde na svojem pašniku vanj usekala strela. Ker se je v tistem držal za macesnov les, ne pa za eno od pocinkanih površin, je preživel.

Tudi Veri Vardjan iz Velikega Nerajca, ki je šla maja 2012 s psičko na krajši sprehod, je to uspelo. Ker je rahlo deževalo, je razprla dežnik, potem pa imela samo še vrhunsko dozo sreče, saj je preživela strelo, ki je udarila v dežnik ter čez prsnico in trebuh potovala po njeni desni nogi navzdol.

Vodja nemara najzahtevnejše reševalne akcije v slovenskem visokogorju pa je bil lani prav v tem času tudi Iztok Arnol iz GRS Mojstrana. Reševali so 18 pohodnikov, ki so se odpravili prepozno na Triglav, pri sestopu s slovenskega očaka pa doživeli večkratni udar strele. »Ko sem izvedel, da jih je toliko, sem bil prepričan, da bomo šteli mrtve!« Pa saj je bilo kot na ukrajinski fronti: v dve osebi je udarilo neposredno, v eno celo dvakrat! Čeprav je tudi preostale lepo razmetalo po gori, pa se je ena največjih nesreč v slovenskih gorah končala čudežno in sanjsko. Saj, kot pravi Rac, kaj pa je življenje drugega kot hipec sna?