NA KOŽO
Kolumna o kubanskih plesalcih: Ples na meji
Dvignilo se je razumno ljudstvo, tujci so bili zgroženi in nas uvrstili med policijske, trde, represivne države.
Odpri galerijo
Saj ne, da imam kaj proti policajem. Prav nasprotno. Mislim, da so zanesljivi varuhi urejenosti in varnosti našega domačega, notranjega življenja. Tudi moje osebne izkušnje z njimi govorijo o tem, da poskušajo v nenormalno prenormirani in preregulirani državi ostati razumevajoči in življenjski. Zato jo državljani pogosto odnesemo le z opozorilom namesto s kaznijo, ki bi nam glede na naš greh lahko sledila. Podpiram tudi njihova prizadevanja za višje plače, saj je dobrih 700 evrov, kolikor naj bi bila njihova povprečna neto plača, res bedno plačilo za njihovo odgovornost.
Tu in tam pa jim na tankem ledu vijuganja med zakoni in realnostjo vendarle spodrsne. Kot na primer tokrat v Bovcu s kubanskimi plesalci. Oglobiti nič hudega sluteče umetnike, ki so prišli v Slovenijo kot organizirana skupina kulturnikov in verjetno prav zato kolektivno pozabili potne liste v hotelu na italijanski strani, je bilo pretirano dejanje. Že res, da so navodila, ki jih imajo policaji zaradi migrantske nevarnosti, verjetno omejila nekaj njihove svobode pri odločanju o tem, koga je treba omejiti v gibanju. In že res, da se brez dokumentov ne hodi čez mejo, a mednarodni ustvarjalci številnih poletnih festivalov, s katerimi se lahko pohvalimo v Sloveniji, najbrž niso nezakoniti pribežniki in iskalci novih življenjskih zatočišč.
Ta drobec razsodnosti je pred dnevi zmanjkal – dovolj, da smo si po nepotrebnem ustvarili domačo in mednarodno blamažo. Dvignilo se je razumno ljudstvo, tujci so bili zgroženi in nas uvrstili med policijske, trde, represivne države. Še dobro, da se je, tudi zaradi pritiskov lokalne skupnosti in širše javnosti, hitro odzvalo sodišče in uravnalo nerazumno kazen 500 evrov na glavo v zgolj opomin. Tako bo njihova pot domov, upam, na koncu le polna smeha zaradi tega doživetja. So pa kubanski gostje lahko občutili slovensko sočutnost in dobrosrčnost. Pripravljenost zbrati denar za poplačilo kazni je prišla tako rekoč hip za tem, ko smo iz medijev izvedeli za to neumnost. To kaže na našo pravo naravo. Hvala bogu, še smo ljudje.
Tu in tam pa jim na tankem ledu vijuganja med zakoni in realnostjo vendarle spodrsne. Kot na primer tokrat v Bovcu s kubanskimi plesalci. Oglobiti nič hudega sluteče umetnike, ki so prišli v Slovenijo kot organizirana skupina kulturnikov in verjetno prav zato kolektivno pozabili potne liste v hotelu na italijanski strani, je bilo pretirano dejanje. Že res, da so navodila, ki jih imajo policaji zaradi migrantske nevarnosti, verjetno omejila nekaj njihove svobode pri odločanju o tem, koga je treba omejiti v gibanju. In že res, da se brez dokumentov ne hodi čez mejo, a mednarodni ustvarjalci številnih poletnih festivalov, s katerimi se lahko pohvalimo v Sloveniji, najbrž niso nezakoniti pribežniki in iskalci novih življenjskih zatočišč.
Ta drobec razsodnosti je pred dnevi zmanjkal – dovolj, da smo si po nepotrebnem ustvarili domačo in mednarodno blamažo. Dvignilo se je razumno ljudstvo, tujci so bili zgroženi in nas uvrstili med policijske, trde, represivne države. Še dobro, da se je, tudi zaradi pritiskov lokalne skupnosti in širše javnosti, hitro odzvalo sodišče in uravnalo nerazumno kazen 500 evrov na glavo v zgolj opomin. Tako bo njihova pot domov, upam, na koncu le polna smeha zaradi tega doživetja. So pa kubanski gostje lahko občutili slovensko sočutnost in dobrosrčnost. Pripravljenost zbrati denar za poplačilo kazni je prišla tako rekoč hip za tem, ko smo iz medijev izvedeli za to neumnost. To kaže na našo pravo naravo. Hvala bogu, še smo ljudje.
