NE ME BASAT
Kolumna Primoža Kališnika: Albino mio, moj fašist
Zdaj morajo zgodovinarji le še odkriti, ali se je cenzura začela ali končala s partizani.
Odpri galerijo
FOTO: Mavric Pivk
Doma je mraz in precej tega je narobe; nič bolje ne bo, in to me veseli, dokler je tako, ne bo težko dobiti ideje, kaj napisati.
Čeprav, malo sem pozabil, se danes prav vse ne sme več napisati. Ob dnevu cenzure, ki ji na oni drugi strani pravijo dan svobode medijev, se je to pokazalo v vsej mogočnosti – prav vzel sem si čas, da sem z zamikom pogledal, kaj vse so zbrali na nacionalni televiziji in kaj vse je bilo o tem povedano v Kdo vam laže.
Sklep? Slovenija je majhna, a vseeno dovolj velika, da v njej očitno živijo vesoljčki iz dveh različnih osončij.
Jasno, da nimajo niti ene skupne točke. Razen svetega Janeza.
No, svetemu Janezu se res obrača malo v smer, kjer stvari postanejo zapletene in nevarne za zdravje; in malo mu strokovnjaki za dirigirane živčne zlome tudi pomagajo pri tem, če smem dodati ...
Ta avtomatizem, da če si naš, si dober človek do zadnje kocine, in če nisi naš, da si slab do zadnje kocine, in ta mora biti še v anusu in zagnojena, to mi ne gre.
Še jaz sem včasih po nesreči dober, čeprav me tolaži, da me dobrota nikoli ne drži več kot le nekaj minut.
Potem se povrnem v normalno agregatno stanje podalpske zlobe in njenih derivatov, s katerimi poskušam preživeti tako, da kislina mojih nasprotnikov ne ubije niti jih ne oslepi, le na varni razdalji jih drži.
Nekaterih ljudi – recimo dveh na planetu – res ne maram. Izkazala sta se kot izhoda iz mame pri rojstvu.
Ampak to ne pomeni, da nimata dobrih lastnosti. Seveda jih imata. Težava, moja, je v tem, da premoreta toliko slabih, da to v moje razumevanje ne gre. Skratka, dobra sta, a to pred menoj dobro skrivata.
Res je sicer, da – če pomislim nanju – se ne morem spomniti niti ene dobre stvari o njiju, ampak izjemoma priznam, da se zagotovo motim, saj jih niti malo ne iščem.
Z enim sem se takrat pred leti verjetno premalo pogovarjal, z drugo pa preveč, saj ni ničesar razumela.
Kaj češ, človek stvari bolje vidi z razdalje, tako geografske kot časovne.
Nekoč sem bil na začetku smučarske sezone nekje v Dolomitih in jasno je, da smo z družbo končali v nekem pajzeljnu.
V igri usode se je, kot se mi to dostikrat zgodi, zgodilo, da sem končal za šankom s karabinjerji v uniformi in še enim v civilu – bil je albin, s prozorno kožo, rdečimi očmi in belimi lasmi v nulo. Albino mio, sem mu dejal; a le pri sebi.
Z možakarjem sva nekaj popila za žejo, saj nisva pijanca, in se jela meniti. Povedal mi je, da je tako desno usmerjen, da še levih ovinkov na cesti ne mara, in da je prepričan fašist. Sam sem mu odvrnil, da je Benito, to je sin od ta starega Mussolinija, zame tehnično povedano prav pozitivna figura, saj so v njegovem času Lahi zgradili izjemne ceste. Na to sem še dodal, da ima moja družina dobre povezave s fašisti, in to že desetletja dolgo.
»Come?« torej »Kako?« je dejal Albino mio. In sem mu razložil. Da so Italijani leta 1941 v Ljubljani zaprli mojega starega očeta, do leta 1943. In da v nasprotju s komunisti ni nič ukradel, le domoljub je bil, pa z modeli iz OF se je družil. Bil je izdan. In da so ga Italijani, kot športen narod, dve leti uporabljali za boksarsko vrečko in ga tolkli kot norca.
»Verjetno imam zato rad boks, menda je zdaj v družinskih genih,« sem mu dejal.
Albino mio me je malo čudno gledal, tega ni bilo v njegovem fašističnem priročniku. On le ne mara tujcev in predvsem ne obarvanih, za komuniste pa ga boli kacin. O obarvanih je govoril kot ponekod Dolenjci o Romih.
No, in sem še malo nadaljeval zgodbo o društvu slovensko-italijanskega prijateljstva. Torej, ko je stara mati prišla na obisk v zapor, se je izkazalo, da je stari ata velik lenuh, saj so ga vedno k ženi prinesli na rjuhi, ker ni hotel hoditi. O njegovi lenobi so lepo pričali krvavi madeži na rjuhi, pa kakšen zlomek. Športna poškodba po italijansko.
To tako z lenuhi je.
Italijani so bili tako navdušeni nad novostkanim prijateljstvom, da so v stanovanje na Triglavski 4 naselili še italijanskega oficirja, saj je bilo prijateljstvo stkano tudi iz manjšega problema, ki se mu je reklo, da stara mati dela za OF. Tako je imel oficir vse na očesu. Kako je stara mati tovorila robo za OF čez Savo, ne vem, menda v otroškem vozičku. Bila je nekakšna mala Tanja Fajon.
Albino mio me je debelo gledal in mu ni bilo preveč všeč, da je vnuček nekaterih dejanj iz preteklosti.
Razveselil sem ga šele, ko sem mu dejal, da je stari oče leta 1943 spakiral v partizane.
»Pred Nemci?«
»Verjetno. Lahko pa, da tudi pred staro mamo, saj veš, Amico mio, kako je z ženskami.«
Potem sva še nekaj spila in sem ga potolažil, da so bili Nemci potem veliko hujši, saj so marsikatero noč razbili vrata in iskali starega očeta, ki je bil na varnem na podaljšanem vikendu v hosti, doma pa stara mati in trije otroci.
Albino mio me sicer zato, ker sem mu povedal, da nisem komunist, ni objemal, čeprav sem mu dejal, da so bili naši komunisti včasih kot njegovi, pa še ceste so slabše gradili.
A preprosto mu ni bilo všeč, kar so počeli rojaki one dni, ko je Giro d'Italia prvič prišel v Slovenijo.
Proti jutru sva bila utrujena od novega prijateljstva in karabinjerji so me s policijskim avtom popeljali do hotela, kjer sem spal. S tem sem dobil veliko FIS-točk na recepciji, saj se jim je to v vsej zgodovini zgodilo prvič.
Fašisti so za prevoze dobri.
Z Abinom miom se nisva nikoli več videla. Zapomnil pa si ga bom. Saj sva se pogovarjala še marsikaj drugega, kot se pač dedi, ki se zataknejo ob šanku, pa ne jokajo.
Po moje je v kakšnem drugem agregatnem stanju zelo na mestu fant.
Pozabil pa sem mu povedati, da se stari oče po taborništvu ni maščeval človeku, ki ga je izdal, in staro mater tudi. Tudi on je imel familijo.
Bi pa dejal, da če kdo na državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju zamolči, kdo je bil kdo, da je tako grdo, kot če bi mu jaz rekel, da ga bom s pištolo ustrelil v rit, da ne bo več zmogel prejemati spolnih odnosov.
Grdo, ne. Ne me basat' ... Ja, je, ni pa laž. Le cenzura resnice, ko smo ravno pri tem.
Zdaj morajo zgodovinarji le še odkriti, ali se je cenzura začela ali končala s partizani.
Čeprav, malo sem pozabil, se danes prav vse ne sme več napisati. Ob dnevu cenzure, ki ji na oni drugi strani pravijo dan svobode medijev, se je to pokazalo v vsej mogočnosti – prav vzel sem si čas, da sem z zamikom pogledal, kaj vse so zbrali na nacionalni televiziji in kaj vse je bilo o tem povedano v Kdo vam laže.
Sklep? Slovenija je majhna, a vseeno dovolj velika, da v njej očitno živijo vesoljčki iz dveh različnih osončij.
Jasno, da nimajo niti ene skupne točke. Razen svetega Janeza.
No, svetemu Janezu se res obrača malo v smer, kjer stvari postanejo zapletene in nevarne za zdravje; in malo mu strokovnjaki za dirigirane živčne zlome tudi pomagajo pri tem, če smem dodati ...
Ta avtomatizem, da če si naš, si dober človek do zadnje kocine, in če nisi naš, da si slab do zadnje kocine, in ta mora biti še v anusu in zagnojena, to mi ne gre.
Še jaz sem včasih po nesreči dober, čeprav me tolaži, da me dobrota nikoli ne drži več kot le nekaj minut.
Potem se povrnem v normalno agregatno stanje podalpske zlobe in njenih derivatov, s katerimi poskušam preživeti tako, da kislina mojih nasprotnikov ne ubije niti jih ne oslepi, le na varni razdalji jih drži.
Nekaterih ljudi – recimo dveh na planetu – res ne maram. Izkazala sta se kot izhoda iz mame pri rojstvu.
Ampak to ne pomeni, da nimata dobrih lastnosti. Seveda jih imata. Težava, moja, je v tem, da premoreta toliko slabih, da to v moje razumevanje ne gre. Skratka, dobra sta, a to pred menoj dobro skrivata.
Res je sicer, da – če pomislim nanju – se ne morem spomniti niti ene dobre stvari o njiju, ampak izjemoma priznam, da se zagotovo motim, saj jih niti malo ne iščem.
Z enim sem se takrat pred leti verjetno premalo pogovarjal, z drugo pa preveč, saj ni ničesar razumela.
Kaj češ, človek stvari bolje vidi z razdalje, tako geografske kot časovne.
Nekoč sem bil na začetku smučarske sezone nekje v Dolomitih in jasno je, da smo z družbo končali v nekem pajzeljnu.
V igri usode se je, kot se mi to dostikrat zgodi, zgodilo, da sem končal za šankom s karabinjerji v uniformi in še enim v civilu – bil je albin, s prozorno kožo, rdečimi očmi in belimi lasmi v nulo. Albino mio, sem mu dejal; a le pri sebi.
Z možakarjem sva nekaj popila za žejo, saj nisva pijanca, in se jela meniti. Povedal mi je, da je tako desno usmerjen, da še levih ovinkov na cesti ne mara, in da je prepričan fašist. Sam sem mu odvrnil, da je Benito, to je sin od ta starega Mussolinija, zame tehnično povedano prav pozitivna figura, saj so v njegovem času Lahi zgradili izjemne ceste. Na to sem še dodal, da ima moja družina dobre povezave s fašisti, in to že desetletja dolgo.
»Come?« torej »Kako?« je dejal Albino mio. In sem mu razložil. Da so Italijani leta 1941 v Ljubljani zaprli mojega starega očeta, do leta 1943. In da v nasprotju s komunisti ni nič ukradel, le domoljub je bil, pa z modeli iz OF se je družil. Bil je izdan. In da so ga Italijani, kot športen narod, dve leti uporabljali za boksarsko vrečko in ga tolkli kot norca.
»Verjetno imam zato rad boks, menda je zdaj v družinskih genih,« sem mu dejal.
Albino mio me je malo čudno gledal, tega ni bilo v njegovem fašističnem priročniku. On le ne mara tujcev in predvsem ne obarvanih, za komuniste pa ga boli kacin. O obarvanih je govoril kot ponekod Dolenjci o Romih.
No, in sem še malo nadaljeval zgodbo o društvu slovensko-italijanskega prijateljstva. Torej, ko je stara mati prišla na obisk v zapor, se je izkazalo, da je stari ata velik lenuh, saj so ga vedno k ženi prinesli na rjuhi, ker ni hotel hoditi. O njegovi lenobi so lepo pričali krvavi madeži na rjuhi, pa kakšen zlomek. Športna poškodba po italijansko.
To tako z lenuhi je.
Italijani so bili tako navdušeni nad novostkanim prijateljstvom, da so v stanovanje na Triglavski 4 naselili še italijanskega oficirja, saj je bilo prijateljstvo stkano tudi iz manjšega problema, ki se mu je reklo, da stara mati dela za OF. Tako je imel oficir vse na očesu. Kako je stara mati tovorila robo za OF čez Savo, ne vem, menda v otroškem vozičku. Bila je nekakšna mala Tanja Fajon.
Albino mio me je debelo gledal in mu ni bilo preveč všeč, da je vnuček nekaterih dejanj iz preteklosti.
Razveselil sem ga šele, ko sem mu dejal, da je stari oče leta 1943 spakiral v partizane.
»Pred Nemci?«
»Verjetno. Lahko pa, da tudi pred staro mamo, saj veš, Amico mio, kako je z ženskami.«
Potem sva še nekaj spila in sem ga potolažil, da so bili Nemci potem veliko hujši, saj so marsikatero noč razbili vrata in iskali starega očeta, ki je bil na varnem na podaljšanem vikendu v hosti, doma pa stara mati in trije otroci.
Albino mio me sicer zato, ker sem mu povedal, da nisem komunist, ni objemal, čeprav sem mu dejal, da so bili naši komunisti včasih kot njegovi, pa še ceste so slabše gradili.
A preprosto mu ni bilo všeč, kar so počeli rojaki one dni, ko je Giro d'Italia prvič prišel v Slovenijo.
Proti jutru sva bila utrujena od novega prijateljstva in karabinjerji so me s policijskim avtom popeljali do hotela, kjer sem spal. S tem sem dobil veliko FIS-točk na recepciji, saj se jim je to v vsej zgodovini zgodilo prvič.
Fašisti so za prevoze dobri.
Z Abinom miom se nisva nikoli več videla. Zapomnil pa si ga bom. Saj sva se pogovarjala še marsikaj drugega, kot se pač dedi, ki se zataknejo ob šanku, pa ne jokajo.
FOTO: Mavric Pivk
Po moje je v kakšnem drugem agregatnem stanju zelo na mestu fant.
Pozabil pa sem mu povedati, da se stari oče po taborništvu ni maščeval človeku, ki ga je izdal, in staro mater tudi. Tudi on je imel familijo.
Bi pa dejal, da če kdo na državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju zamolči, kdo je bil kdo, da je tako grdo, kot če bi mu jaz rekel, da ga bom s pištolo ustrelil v rit, da ne bo več zmogel prejemati spolnih odnosov.
Grdo, ne. Ne me basat' ... Ja, je, ni pa laž. Le cenzura resnice, ko smo ravno pri tem.
Zdaj morajo zgodovinarji le še odkriti, ali se je cenzura začela ali končala s partizani.
