NE ME BASAT'
Kolumna Primoža Kališnika: Evo. Kriza.
Odpri galerijo
Šerbi. FOTO: Modic Igor
Urednik pravi, da moram pisati drugače. O znanih ljudeh, ki jih bralci poznajo, in ne kolumen, kot jih sicer. Ker da je dovolj kolumna že na oni strani duplerice, Tomaževa.
To je lepo.
Za Tomaža. Zame pa ne.
Namreč, nikoli nisem vedel, da pišem kolumne. Največkrat napišem kakšno stvar, ki ji potem na vrh napišejo, da je uvodnik. Jebiga, od nečesa moraš živeti. Zaradi teh uvodnikov, ki jim urednik pravi, da so sicer kolumne, jaz pa tega ne razumem, si želim, da bi šel čim prej v penzion. Ponedeljkovi večeri ali torkove zore, ko jih klamfam, so trenutki, ki jih privoščim tistim, ki me ne marajo. Torej lepemu številu ljudi.
Pisati o slavnih ljudeh, ki jih poznam, je zame še težje, kot pisati tisto, kar urednik pravi, da so sicer kolumne, ki da so dobre, a jih noče. Z marsikom, čigar ime lepo odmeva v ušesih bralcev, sem si blizu. Največ jih je iz sveta športa, nekaj pa tudi iz sveta estrade in kakšen je tudi umetnik.
Kako pisati o tistih med njimi, ki ti veliko pomenijo, morda tudi jaz njim? Težko. Nikoli ne bi mogel napisati stvari, ki sem si jih delil z, denimo, upokojenimi športniki Matejo Svet, Iztokom Čopom, Primožema Čerinom in Kozmusom, Andrejem Hauptmanom, biatlonskim trenerjem Urošem Velepcem, usekanim smučarskim tekačem Matejem Sokličem, malo manj, a še kar dobro usekanim Janijem Klemenčičem, pevcem Janom Plestenjakom, zdravnico Nado Rotovnik Kozjek, njenim pokojnim možem, slovitim alpinistom Pavletom Kozjekom, slikarjem Miranom Moharjem ali primabalerino Regino Križaj.
Ne morem napisati tistega, kar se meniva s Tofom, niti tega, pa kar sva se menila z Janezom Slaparjem, ki se je šel neko osamosvojitev in najebal. Morda celo o Vladu Kreslinu, s katerim sva se njega dni kar lepo družila in bo kaj od tega ostalo za vedno. Nekaj tudi v jarkih ob ovinku, ki ga nismo speljali, povezal pa nas je za vedno. Ne le v invalidnosti vretenc ...
O njih lahko pišem le lepo. Same lepe stvari. Bo to kdo kdaj sploh hotel brati, pa čeprav so Nedeljske novice ne všečen, ampak zares dober časopis. Saj ne morejo biti drugačne, če so zlata kletka sivih panterjev z Dela. Morda dobijo skupinski redakcijski popust za parte, ko pride prestopni rok ... Kot odpravnino.
Kdaj sem zadnjič pisal o kom slavnem?
Ja, sem, pred meseci, ko je umrla najtesnejša prijateljica iz otroštva. Šerbi.
Pisal sem v postelji, bolan, leže, najtežji spis v življenju. In enega najslabših, kar sem jih spisal. Vsak dan, ko grem mimo zdaj prazne hiše, kjer je živela, se spomnim nanjo.
Bila je moja prva velika prijateljica. Od leta 1964, ko sva se spoznala, in potem še dolgo, do nekega trenutka, ko so se poti cepile, najboljša.
Klicali smo jo Barbka. Zlomila mi je dva ponija in dve rebri. Ponija, ker sta bila to prešibka konjička zanjo, in rebri, ko sva se s taksijem peljala iz najinih tradicionalnih obiskov Turista, vsak četrtek, leta dolgo. Ker je med potjo, kot jaz, malo zasmrčkala, naju je levi ovinek pri bežigrajski policiji dovolj presenetil, da me je resno načela.
To sem si zapomnil, čez leta se je skoraj ponovilo, s terenskim vozilom smo se vozili po kolovozih v Kočevskem rogu. V nekem trenutku je avto obstal skoraj na boku, Barbka je visela nad menoj, pripeta s pasom. Oba sva vedela, da se lahko ponovi zgodba z rebri in še kaj za povrhu, če ne speljem iz kotanje. In nekako sem. Pleh pokrpaš, rebra težje.
Evo. Barbko res pogrešam. Skupaj sva precej divje odraščala, skupaj smo ustanovili Agropop, skupaj smo poskušali razmeti, kako nam je to spremenilo življenje, skupaj smo poskušali čez drek, ki se nakapa v šov biznisu. Skupaj smo sedli moj najboljši prijatelj, moj najljubši bratranec in ona, ko je odpirala gostilno. Napaka, se je pokazalo.
Skupaj sva se peljala na Bled, ko sem ugotovil, da je biti poročen zame tako, kot bi vse življenje igral v enem bendu, ne povsem svojo muziko, jasno.
»Vztrajaj,« je rekla. V odhodu, jasno.
Ko sem imel žurko za prvega pol stoletja, je ni bilo poleg, bil sem žalosten, čeprav sem praznoval na zabavi presenečenja, kamor so vabili zame drugi.
Dolgo je nisem videl. Mislil sem nanjo, do nje pa nisem šel. Ni šlo.
Evo, tako je pisati o slavnih, ki jih poznaš in si jih imel rad. Povsem taki so, kot vi in jaz, le usoda jih je poslala nam na oči. Nekateri so zmogli odigrati, kot je treba, drugi ne.
Raje berem Suzy, o slavnih, ki jih ne poznam. Pa tudi o kom, ki ga – jebemti, to so na papirju povsem neki drugi ljudje, kot vem, da so.
Za Barbko vem, kakšna je bila. V dobrem in manj dobrem, jebi ga, manjka mi, zelo, res sem zajebal.
To je lepo.
Za Tomaža. Zame pa ne.
Namreč, nikoli nisem vedel, da pišem kolumne. Največkrat napišem kakšno stvar, ki ji potem na vrh napišejo, da je uvodnik. Jebiga, od nečesa moraš živeti. Zaradi teh uvodnikov, ki jim urednik pravi, da so sicer kolumne, jaz pa tega ne razumem, si želim, da bi šel čim prej v penzion. Ponedeljkovi večeri ali torkove zore, ko jih klamfam, so trenutki, ki jih privoščim tistim, ki me ne marajo. Torej lepemu številu ljudi.
Pisati o slavnih ljudeh, ki jih poznam, je zame še težje, kot pisati tisto, kar urednik pravi, da so sicer kolumne, ki da so dobre, a jih noče. Z marsikom, čigar ime lepo odmeva v ušesih bralcev, sem si blizu. Največ jih je iz sveta športa, nekaj pa tudi iz sveta estrade in kakšen je tudi umetnik.
Kako pisati o tistih med njimi, ki ti veliko pomenijo, morda tudi jaz njim? Težko. Nikoli ne bi mogel napisati stvari, ki sem si jih delil z, denimo, upokojenimi športniki Matejo Svet, Iztokom Čopom, Primožema Čerinom in Kozmusom, Andrejem Hauptmanom, biatlonskim trenerjem Urošem Velepcem, usekanim smučarskim tekačem Matejem Sokličem, malo manj, a še kar dobro usekanim Janijem Klemenčičem, pevcem Janom Plestenjakom, zdravnico Nado Rotovnik Kozjek, njenim pokojnim možem, slovitim alpinistom Pavletom Kozjekom, slikarjem Miranom Moharjem ali primabalerino Regino Križaj.
Ne morem napisati tistega, kar se meniva s Tofom, niti tega, pa kar sva se menila z Janezom Slaparjem, ki se je šel neko osamosvojitev in najebal. Morda celo o Vladu Kreslinu, s katerim sva se njega dni kar lepo družila in bo kaj od tega ostalo za vedno. Nekaj tudi v jarkih ob ovinku, ki ga nismo speljali, povezal pa nas je za vedno. Ne le v invalidnosti vretenc ...
O njih lahko pišem le lepo. Same lepe stvari. Bo to kdo kdaj sploh hotel brati, pa čeprav so Nedeljske novice ne všečen, ampak zares dober časopis. Saj ne morejo biti drugačne, če so zlata kletka sivih panterjev z Dela. Morda dobijo skupinski redakcijski popust za parte, ko pride prestopni rok ... Kot odpravnino.
Kdaj sem zadnjič pisal o kom slavnem?
Ja, sem, pred meseci, ko je umrla najtesnejša prijateljica iz otroštva. Šerbi.
Pisal sem v postelji, bolan, leže, najtežji spis v življenju. In enega najslabših, kar sem jih spisal. Vsak dan, ko grem mimo zdaj prazne hiše, kjer je živela, se spomnim nanjo.
Bila je moja prva velika prijateljica. Od leta 1964, ko sva se spoznala, in potem še dolgo, do nekega trenutka, ko so se poti cepile, najboljša.
Klicali smo jo Barbka. Zlomila mi je dva ponija in dve rebri. Ponija, ker sta bila to prešibka konjička zanjo, in rebri, ko sva se s taksijem peljala iz najinih tradicionalnih obiskov Turista, vsak četrtek, leta dolgo. Ker je med potjo, kot jaz, malo zasmrčkala, naju je levi ovinek pri bežigrajski policiji dovolj presenetil, da me je resno načela.
To sem si zapomnil, čez leta se je skoraj ponovilo, s terenskim vozilom smo se vozili po kolovozih v Kočevskem rogu. V nekem trenutku je avto obstal skoraj na boku, Barbka je visela nad menoj, pripeta s pasom. Oba sva vedela, da se lahko ponovi zgodba z rebri in še kaj za povrhu, če ne speljem iz kotanje. In nekako sem. Pleh pokrpaš, rebra težje.
Evo. Barbko res pogrešam. Skupaj sva precej divje odraščala, skupaj smo ustanovili Agropop, skupaj smo poskušali razmeti, kako nam je to spremenilo življenje, skupaj smo poskušali čez drek, ki se nakapa v šov biznisu. Skupaj smo sedli moj najboljši prijatelj, moj najljubši bratranec in ona, ko je odpirala gostilno. Napaka, se je pokazalo.
Skupaj sva se peljala na Bled, ko sem ugotovil, da je biti poročen zame tako, kot bi vse življenje igral v enem bendu, ne povsem svojo muziko, jasno.
»Vztrajaj,« je rekla. V odhodu, jasno.
Ko sem imel žurko za prvega pol stoletja, je ni bilo poleg, bil sem žalosten, čeprav sem praznoval na zabavi presenečenja, kamor so vabili zame drugi.
Dolgo je nisem videl. Mislil sem nanjo, do nje pa nisem šel. Ni šlo.
Evo, tako je pisati o slavnih, ki jih poznaš in si jih imel rad. Povsem taki so, kot vi in jaz, le usoda jih je poslala nam na oči. Nekateri so zmogli odigrati, kot je treba, drugi ne.
Raje berem Suzy, o slavnih, ki jih ne poznam. Pa tudi o kom, ki ga – jebemti, to so na papirju povsem neki drugi ljudje, kot vem, da so.
Za Barbko vem, kakšna je bila. V dobrem in manj dobrem, jebi ga, manjka mi, zelo, res sem zajebal.
