Kolumna Primoža Kališnika: Japajade

Na stvari je treba biti v življenju pripravljen. Biti pripravljen pomeni, da se na nekaj pripravljaš, da treniraš za nekaj, a čeprav se to morda ne bo nikoli zgodilo. Če ne treniraš, ne moreš znati.

Ljudje ne trenirajo bivanja na onem svetu, potem imajo pa duše menda težave, ko se poslovijo. Kako biti zadovoljen v nebesih, če imaš na zemlji pekel, je seveda vprašanje, na katero ne znam odgovoriti; prvo poznam, gori pa še nisem bil ... Kako biti zadovoljen v peklu, če se ti zdi, da na zemlji živiš, kot da si sam in v nebesih, je po svoje isto vprašanje s podobnim odgovorom, samo da se v drugem primeru morda glavnemu junaku kdaj zgodi, da mu kdo reče: »Kurba, saj boš videl.«

Ta »saj boš videl« je po svoje samo stavek, s katerim se tolažimo, ko govorimo z vesoljem, da se stvari vedno postavijo na pravo mesto.

Itak, da se.

Samo ne na pravo mesto.

Stvari se pač zgodijo. Največkrat ne tako, kot se nam zdi, da je prav. Vsaj po moje.

Če onemoglo sediš v kotu in čakaš, da se bo nekaj zgodilo, se po navadi stvari ne odpeljejo tako, kot mislimo, da bi se nam morale iziti.

Če vstaneš iz kota in se potrudiš, kot le zmoreš, da zadeve premakneš iz mrtve lege, če vložiš v nekaj voljo, delo, napor, potem se morda izcimi bolje, kot je bilo. Včasih.

Včasih bi zapisal, da me nobena stvar ne razluliči tako kot to, da ko so zadeve očitno slabe in je nujno ukrepati, tisti, ki bi jih lahko spremenil, reče, da se bo uredilo samo od sebe.

Japajade. Se bo lulček.

To je tako, kot bi imel prebavne težave in bi se ti življenje zredčilo, ti pa bi ne iskal počepa, pač pa čakal, da te mine. Saj te.
Kaj je na računu v gatah, je pa stvar pralnega stroja, a ne ... In poti do njega.

Jasno, da pišem iz lastne izkušnje. Sploh ne opazovalca drugih, pač pa s pogledom na tudi samega sebe, skozi dolga leta.
Sediš za kuhinjsko mizo in si zelo žejen, pa čakaš nekoga, da pride k pipi in da ga poprosiš, naj ti natoči kozarec vode.
V časih, ko se je Jugoslavija poslavljala in je nastajala Slovenija, sem velikokrat sedel s svojim virom izjemnih podatkov.
Ki me je kakor slučajno našel.

Japajade.

Jasno, da sem resnico slutil, a sem kar pustil, da se reši samo od sebe, bo že nekako.

Itak, da se je zgodilo, da sem si hudo zagrenil tako poklicno kot zasebno življenje za desetletja naprej.

Ko te vir sam najde, je vedno jeba. Če si bolj kratek v glavi, ti ponudi devet dobrih informacij, in ko mu zaupaš, ti plasira deseto, ki je čista laž. In se usedeš v drekec.

Če si malo manj kratek, ti vir prinese devet super informacij, ki so vse resnične – in deseto, ki je tudi resnična. A tako zajebana, da si je nihče ne upa objaviti.

Ne moreš bolj manj imeti se rad (slovensko: najebati), kot če zapišeš resnico.

No, sem že zapisal, da sem bil nekje med super kratkostjo in kratkostjo in pogojno kratkostjo in nisem nič storil, ko sem že slutil, da se ne bo dobro končalo – namesto da bi se pobral, sem še kar rinil in vrtal, in, jasno, ko štemaš po straniščih, slej ko prej naletiš na glavno kanalizacijo.

Ko ta poči, ni rešitve. Kako bo kdo verjel, da si spodaj čist in pošten, če si ves od dreka in to še vsi vidijo?

Gospod me je poleg za tisto, za kar me je bil prisiljen uporabiti, uporabil tudi za povsem prijateljske pogovore. Ja, bila sva prijatelja, čeprav sem z njegovo pomočjo in lastno zamejeno pametjo postal najboljši obiskovalec sodišč.

Nekoč sva kramljala o tem, kdaj bo pri nas bolje. Bilo je bržkone leta 1990. Dejal sem, da bi moralo biti v treh do petih letih. Zasmejal se je in dejal, da ne bo v dvajsetih, morda še v tridesetih letih. Da so stvari preveč trdno postavljene. Imel je prav.

Vsem se nam je takrat zdelo, da smo v neki novi zgodbi, vendar v njej nismo dovolj sodelovali, v resnici smo le čakali, kako se bo sama odpeljala; upam, da ne bom koga užalil, a zdi se mi, da je večina novo življenje bolj kot demokracijo in človekove pravice videla kot standard, ki ga imajo v Nemčiji.

Jugoslavijo sem imel kot prostor prijateljstev, ljubezni in potovanj iskreno in zelo, zelo rad. Beograd je bilo mesto mojih kar več uresničenih sanj, a bom njihovo vsebino raje zadržal zase.

Slovenije kot svoje domovine pa v politični spregi z imenom Jugoslavija nisem videl. Niti malo.

Tisti, ki smo imeli leta 1990 šanso kaj storiti in ki čutimo, da je šla mimo, najbolje vemo, da se nobena stvar ne reši sama.

Kaj ti bo boljši standard, če se je psihiatrija iz Polja razširila na celo državo. Vsi smo znotraj zaprtega oddelka, nobeden ni zunaj.
Kdor ni treniral smrti, ne zna biti dobro mrtev, bi dodal, ampak se ravno »ne rima na zgodovina«.

Je pa dobra misel. Bo že kam pasala, sama od sebe, se bo že nekako uredilo, a ne ...