NE ME BASAT'
Kolumna Primoža Kališnika: Kaj ti bo zlata žila, če ne znaš uživati v njej?
Ko je bila Kranjska Gora še črno-bela, na fotografiji, je bil svet za otroke veliko bolj poln barv, kot je danes.
Odpri galerijo
V Kranjski Gori je od tistega dne leta 1965, ko se spuščam po zasneženem bregu pri bodočem hotelu Alpina, drugače samo to, da je bil takrat dan črno-bel, danes pa je barven. Če govorimo o fotografiji. Sicer je breg isti in še marsikaj je ostalo istega v Borovški vesi, kot se Kranjski Gori reče po staroselsko. Ljubljančani smo ji vedno rekli Kranjska. Kot kakšni klobasi za večno.
Ostal sem sam v avtomobilu, ki je v noči predel v enakomernem ritmu, motor je tekel, da me ne bi zeblo, starejši so šli iskat sobo, kjer bomo prebili nekaj dni; če sem sicer vedno tiščal čelo in nos na šipo, da bi me le kdo videl v tisti čudoviti nemški limuzini in mislil, da je naša, ne pa od prijateljev, sem se vdrl v sedež in komaj upal pogledovati ven. Za petletnika je bil prvi večer v Kranjski Gori nepozaben, ker ni bilo mame, ker ni vedel, kje je, in ker je bilo naokoli toliko snega, kot ga še ni videl. In snežilo je.
Starejši so smučali na vlečnici, sam sem se dričal po bregu, ne prav blizu, in sitno je bilo venomer pešačiti v hrib in vajo ponavljati do mraka. Vlečnice sem se bal, a me je motila manj kot ponavljajoča se hoja na izhodišče mojih smukov, in sem se je čez dva dni lotil. Nekajkrat me je vrglo iz čeljusti, ki so držale smučarski čevelj, in naslednjič, ko sva se z očetom pripeljala v Kranjsko Goro z družinskim avtom, ki se mu reče vlak, je bila na smučeh namesto čeljusti že glava varnostnih vezi. Gipron; in močnejša pletenica zadaj, ki je bila nataknjena za rob čevljev.
Kar nekaj let smo hodili v tisto borovškoveško ulico. Tako dolgo, da sem imel že avtomate in sem pri devetih lahko pobegnil na sloviti »Es«. Takrat sem prvič ugotovil, da imam vrtoglavico. V gate bi se podelal, če bi se upal premikati – ker sem motorično zmrznil, nisem zaprl mehanskega varovala pred seboj, in tistih petnajst minut vožnje je bila super uvertura v vse naslednje realizirano sranje v življenju.
Danes otroci ne smučajo več. Tisti, ki so v Kranjski Gori postavili žičnice in smučanje po socialistično, in ki so zastavili smučarijo kot nacionalni šport, so pozneje dobili vnučke, ki so v smučarski deželi vzeli v žepe vse, kar ni bilo prišraufano, od žičnic do terenov, na katerih so stale, in verjetno se jim zdi, da so njihovi tudi ljudje, ki živijo v istem času kot oni.
Zato danes zime niso več bele, le še mrzle in mokre in plundraste so, kot pač opišeš svinjarijo, kot jo pozimi doživljaš v mestu.
V Kranjsko Goro sem se takrat zaljubil za vedno. Očetov desni kroše, ko sem se v mraku privlekel z »Esa« domov, je bil pač le še en izraz njegove ljubezni iz prve roke. Recimo, da je bila to zimska kolekcija, v nasprotju s poletno, ki sem jo užil zaradi lumparij, ki sem jih izvedel v toplejšem delu leta. Kroše je univerzalec.
Skupaj s sosedom Petrčkom, ki sicer ni hotel veliko smučati, ampak enkrat pa sva na silvestra skupaj z njegovim očimom smučala v Kranjski. Petrčka ni več, spomin na popoln dan v sneženju pa je brezčasen. Očim je nazaj grede izvlekel steklenico viskija in jo med šofiranjem do Ljubljane skoraj izsušil. Mislil sem, da je nervozen zaradi slabe ceste in meteža in plešočega oranžnega hrošča 1303, pozneje pa se mi je posvetilo, da je bil znani odvetnik le hudo nesrečen.
V Kranjski Gori se je kdaj pripetilo kaj takega, da bi Suzy plačala z zlatom, če bi povedal danes slavna imena, ki so bila včasih le imena, danes pa so to gospe in gospodje, ki so žal povsem pozabili, da so bili kdaj normalni samo zato, ker so si kakšne trenutke dovolili biti nenormalni in nemoralni.
Ko se danes srečamo, mi je jasno, da le gostujem na njihovem planetu, cvetijo v želji, da me ne bi nikoli več videli.
A spomini ne izgorijo, spomini živijo, ne moreš jih ne prepovedati in ne kupiti, in to jih iskreno skrbi.
A zame so opisani tudi kot taki ok, najboljši, rad jih imam, skoraj tako kot takrat, ko so v Kranjski Gori smučali kot otroci, pa najstniki, pa srednješolci in študentje, pa še malo naprej. Potem se jim je čas ustavil in so pri tridesetih ostareli za vedno. Le kakšen je občutek, če postaneš star v mladosti in si star trideset let, še preden kronološko ostariš? V bistvu potem od prave starosti nimaš nič, a ne? Kaj ti bo zlata žila, če ne znaš uživati v njej?
Nekatere iz šestdesetih in sedemdesetih, tudi iz osemdesetih let v Kranjski Gori še srečujem. Malo jih mede, kot mene, jasno, da gre neravnotežje pri šestdesetih že v rubriko dobro zdravje, lepo se je videti na istem bregu in pri podmladkih šankov, kot so nekoč bili.
Ne me basat', da je danes bolje v vsem, kot je bilo včasih. Včasih so otroci smučali. Tudi tisti iz družin, kjer ni bilo veliko denarja. A je Miklavž vseeno vedno prinesel rabljene smučke, ki so drsele okoli domov in včasih celo na kakšni žičnici. Vzel si jih v posteljo in teden dni spal z njimi. Ko so prišli kovinski robniki, sem se ponoči na njih urezal.
Ko je bila Kranjska Gora še črno-bela, na fotografiji, je bil svet za otroke veliko bolj poln barv, kot je danes. Takrat so otroci še smučali, zima je bila bela, ljudje so imeli na obrazih nasmehe. Danes za tistega, ki ga nosi, najprej pomisliš, da ga je, reveža, možganska kap.
Ostal sem sam v avtomobilu, ki je v noči predel v enakomernem ritmu, motor je tekel, da me ne bi zeblo, starejši so šli iskat sobo, kjer bomo prebili nekaj dni; če sem sicer vedno tiščal čelo in nos na šipo, da bi me le kdo videl v tisti čudoviti nemški limuzini in mislil, da je naša, ne pa od prijateljev, sem se vdrl v sedež in komaj upal pogledovati ven. Za petletnika je bil prvi večer v Kranjski Gori nepozaben, ker ni bilo mame, ker ni vedel, kje je, in ker je bilo naokoli toliko snega, kot ga še ni videl. In snežilo je.
Starejši so smučali na vlečnici, sam sem se dričal po bregu, ne prav blizu, in sitno je bilo venomer pešačiti v hrib in vajo ponavljati do mraka. Vlečnice sem se bal, a me je motila manj kot ponavljajoča se hoja na izhodišče mojih smukov, in sem se je čez dva dni lotil. Nekajkrat me je vrglo iz čeljusti, ki so držale smučarski čevelj, in naslednjič, ko sva se z očetom pripeljala v Kranjsko Goro z družinskim avtom, ki se mu reče vlak, je bila na smučeh namesto čeljusti že glava varnostnih vezi. Gipron; in močnejša pletenica zadaj, ki je bila nataknjena za rob čevljev.
Kar nekaj let smo hodili v tisto borovškoveško ulico. Tako dolgo, da sem imel že avtomate in sem pri devetih lahko pobegnil na sloviti »Es«. Takrat sem prvič ugotovil, da imam vrtoglavico. V gate bi se podelal, če bi se upal premikati – ker sem motorično zmrznil, nisem zaprl mehanskega varovala pred seboj, in tistih petnajst minut vožnje je bila super uvertura v vse naslednje realizirano sranje v življenju.
Danes otroci ne smučajo več. Tisti, ki so v Kranjski Gori postavili žičnice in smučanje po socialistično, in ki so zastavili smučarijo kot nacionalni šport, so pozneje dobili vnučke, ki so v smučarski deželi vzeli v žepe vse, kar ni bilo prišraufano, od žičnic do terenov, na katerih so stale, in verjetno se jim zdi, da so njihovi tudi ljudje, ki živijo v istem času kot oni.
Zato danes zime niso več bele, le še mrzle in mokre in plundraste so, kot pač opišeš svinjarijo, kot jo pozimi doživljaš v mestu.
V Kranjsko Goro sem se takrat zaljubil za vedno. Očetov desni kroše, ko sem se v mraku privlekel z »Esa« domov, je bil pač le še en izraz njegove ljubezni iz prve roke. Recimo, da je bila to zimska kolekcija, v nasprotju s poletno, ki sem jo užil zaradi lumparij, ki sem jih izvedel v toplejšem delu leta. Kroše je univerzalec.
Skupaj s sosedom Petrčkom, ki sicer ni hotel veliko smučati, ampak enkrat pa sva na silvestra skupaj z njegovim očimom smučala v Kranjski. Petrčka ni več, spomin na popoln dan v sneženju pa je brezčasen. Očim je nazaj grede izvlekel steklenico viskija in jo med šofiranjem do Ljubljane skoraj izsušil. Mislil sem, da je nervozen zaradi slabe ceste in meteža in plešočega oranžnega hrošča 1303, pozneje pa se mi je posvetilo, da je bil znani odvetnik le hudo nesrečen.
V Kranjski Gori se je kdaj pripetilo kaj takega, da bi Suzy plačala z zlatom, če bi povedal danes slavna imena, ki so bila včasih le imena, danes pa so to gospe in gospodje, ki so žal povsem pozabili, da so bili kdaj normalni samo zato, ker so si kakšne trenutke dovolili biti nenormalni in nemoralni.
Ko se danes srečamo, mi je jasno, da le gostujem na njihovem planetu, cvetijo v želji, da me ne bi nikoli več videli.
A spomini ne izgorijo, spomini živijo, ne moreš jih ne prepovedati in ne kupiti, in to jih iskreno skrbi.
A zame so opisani tudi kot taki ok, najboljši, rad jih imam, skoraj tako kot takrat, ko so v Kranjski Gori smučali kot otroci, pa najstniki, pa srednješolci in študentje, pa še malo naprej. Potem se jim je čas ustavil in so pri tridesetih ostareli za vedno. Le kakšen je občutek, če postaneš star v mladosti in si star trideset let, še preden kronološko ostariš? V bistvu potem od prave starosti nimaš nič, a ne? Kaj ti bo zlata žila, če ne znaš uživati v njej?
Nekatere iz šestdesetih in sedemdesetih, tudi iz osemdesetih let v Kranjski Gori še srečujem. Malo jih mede, kot mene, jasno, da gre neravnotežje pri šestdesetih že v rubriko dobro zdravje, lepo se je videti na istem bregu in pri podmladkih šankov, kot so nekoč bili.
Ne me basat', da je danes bolje v vsem, kot je bilo včasih. Včasih so otroci smučali. Tudi tisti iz družin, kjer ni bilo veliko denarja. A je Miklavž vseeno vedno prinesel rabljene smučke, ki so drsele okoli domov in včasih celo na kakšni žičnici. Vzel si jih v posteljo in teden dni spal z njimi. Ko so prišli kovinski robniki, sem se ponoči na njih urezal.
Ko je bila Kranjska Gora še črno-bela, na fotografiji, je bil svet za otroke veliko bolj poln barv, kot je danes. Takrat so otroci še smučali, zima je bila bela, ljudje so imeli na obrazih nasmehe. Danes za tistega, ki ga nosi, najprej pomisliš, da ga je, reveža, možganska kap.
