Kolumna Primoža Kališnika: Kako se izgovarja Slovenija?

Malo gledam, a ne, zavedanje o stvareh v naši domovini. To, a ne, da je Slovenija ime naše rajske domovine, hkrati pa tudi ime naše prevečkrat peklenske države, sem že kdaj zapisal, upam, da tako, da ljudje vemo, da se Slovenija izgovarja na dva načina. Domoljubno in koristoljubno.

Enkrat pred desetletji sem se nekaj usajal, kaj bi moralo biti prav pri nas, še preden je beseda Slovenija postala državotvorna, in usajal sem se zato, da bi postala. Če skrajšam, se je končalo tako, da so moji starši začeli dobivati telefonska opozorila, da se bo število njunih otrok zmanjšalo za točno 50 odstotkov, se pravi, da bo šlo potomstvo na pol. Verjamem, da za vsakega od staršev, ki mu povedo, da bodo zradirali njegovega potomca, to ni prijetno. To je bilo včasih, ko so te pospravili tako kakovostno, da te sploh niso našli, če pa že, je bila smrt taka, da je bilo vso familijo sram, da te je poznala. Sistem tistih časov je bil v nekaterih stvareh zelo učinkovit, razen v zdravstvu in šolstvu tudi v demografski politiki po likvidacijsko. Nekateri fantje, ki so to počeli, zagotovo še živijo, vsaj sam poznam kakšnega. Čeprav je morda videti kot uglajen filharmonik, to v resnici ni. No, vsekakor je bilo nekoč tako, da je bilo preseljevanje občanov s tega na oni svet nekako urejeno in narejeno s stilom. Tudi med kriminalci. Danes pa počijo nasprotnika na cesti in vpričo otrok.

Menda je tako, da človek pride iz tujine za nekaj mesecev k nam, si vzame čas za opazovanje kmalu blaženega in se ob primernem času odpravi na delo. V nasprotju z navadnimi obrtniki ne zamudi. Čez uro ga ni več v Sloveniji, ki ji ni nič dolžan, saj je stanovanje najel in plačal, kot se šika, pa čeprav nekomu v glavi manjka kakšna flika. Davke pa tako in tako plačuje dol od Kolpe, predvidevam. Evo, tako to je, pri nas, ko z drogami ne trguje več zgolj država, kot nekoč, ampak tudi zasebniki. Oboje je nekako v javnem interesu. Skoraj državnem, ampak to raje pustimo pri miru, ker so stvari sitne, in če si tečen, dokončne.

Nekoč, davno, ko sem se še usajal, so mi rekli, da me bodo stožili do konca, pa sem jim rekel, da bom napisal, kaj vem, da se večkrat skriva v kontejnerjih njihovega slavnega špedicijskega podjetja, da vem, kaj je bilo, ko so po nesreči odprli napačnega, in je bil potem mir. Ni, kaj, Koper je najlepši, kadar je sonce, in če v Luki nihče ne pregleduje kontejnerjev. Pravijo, a ne, da se stvari vedno spreminjajo.

»Zapomni si današnji dan, saj je vedno nov začetek. Današnji dan označuje začetek pogumne nove prihodnosti, polne vseh vaših sanj. Zato resnično razmišljajte o prihodnosti in uresničite te sanje.« Kaj je trapasti Albert še rekel o spremembi? »Stvari ni mogoče spremeniti, ne da bi spremenili naše razmišljanje.« Šibkost našega obnašanja do drugih postane značilnost našega značaja.

Jap, hecni Albert me zares navdihuje. Kot človek, znanstvenik in prav poseben Jud. Po moje bi ga Izraelci lahko imeli v zastavah za prosti čas, namesto Davidove zvezde, po moje bi bilo to dobro, če vemo, da so na Einsteina naredile enak vtis zgodbe iz hebrejske Biblije kot tudi zgodbe Jezusovega trpljenja. Ta človek je bil res model. Ampak v Sloveniji ne bi imel šans, tu bi ga sesuli do praatomov, nič drugače ne bi bilo z Gandijem in Mandelo.

Spet smo pri evropskem podnu glede korupcije. V lepem delu Evrope se proti njej borijo, pri nas pa se borijo, da bi ostala ustavna vrednota. Bolj čisti kot pri nas so celo v Bocvani.

Nekoč, ampak res nekoč, sem pisal pesmice za pop skupine, eni skupini je tudi hudo uspelo, jasno, da takoj, ko so me nategnili kot otroka za vse, kar sem postoril z dobrim namenom, ki se je potem preusmeril na žepke nekaj prijateljic in prijateljev iz mladosti, jaz pa sem umanjkal, ker sem bil ravno v vojski.

Napisal sem, se spomnim, pesem Bane iz Bocvane. Ni prišla v eter, k sreči ... V resnici se to Bane iz Bocvane bere isto kot Roker'ca z Mok'rca, ampak, ker sem napisal, da je prišel Bane v Jugoslavijo iz Bocvane in »je študiral zanimivo vejo, imenovano živinorejo«, je bilo to preveč, saj je konec zgodbe umanjkal zato, ker je bil verz spoznan za rasističnega. No, tudi prav, čeprav je bila zgodba zapeljana tako, da ko bi Bane osvojil vejo in živinorejo, bi spoznal slovensko dekle in bi z njo odšel gor v hribe in pasel živino, saj je v dolini nevarno, da pošten človek dobi steklino.

Kasneje mi ni bilo žal, da zadeva ni preživela, saj so prijateljica in prijatelji iz mladosti zajahali duh časa in peli Samo milijon, kar je bilo lepo, a nekoliko izključujoče do številnih mojih prijateljev, ki so bili Neslovenci. Kar so še. Neslovenci in prijatelji. Skupaj se to bere – Slovenci. Vsaj pri meni.

To je nekaj, kar ni bilo v redu. V resnici pisanje pesmic za prijatelje ni pametno delo, ker bo slej ko prej zasmrdelo in ti bo veselje do življenja vzelo. Nekako se mi pa še vedno zdi, da so bila domoljubna čustva mojih mladostnih prijateljev močno povezana z ekonomijo trenutka, zato so tako vzneseno peli, da naj bo svobodna naša slovenska putka. Samo milijon ... Ja, ne Slovencev, pač pa mark, po moje, je bil lajtmotiv ... No, ja, laž bi bila, da so bili vsi isti – so si pa bili zelo podobni in v resnici je tisti, ki je veljal za najbolj škrtega med vsemi, bil po človeški plati najboljši.

Hecni Albert, ki ga večkrat omenjam, je bil genij, babjak in slab mož. In je vedel, da ima tudi manj lepo stran, pa je rekel, morda, da bi ohrabril samega sebe, da nam ni treba sanjati o tem, da bi bili dobri ljudje, saj je že dejstvo, da smo ljudje, dragoceno in daje vrednost življenju.

No, za tisto Slovenijo, ki se izgovori po koristoljubno, bi bil to kar dober izgovor, a ne, da smo, kar smo, saj je že Einstein rekel, da je povsem dovolj, da smo. V Svetem pismu nastopajo neki praturisti Korinčani in tam piše, o tem, kaj je dober človek, takole: »Ne dajte se zavesti: Slaba družba kvari dober značaj.«

Za nas bolj butaste po posvetno je spodaj še razlaga tega čudnega reka: pogosto dobrega človeka uničijo tako, da se druži z napačno množico. Tudi če ste bili vzgojeni v dobrega človeka, bolj ko se boste oddaljili od vrednot, ki so vas jih naučili, lažje jih boste zavrgli za kaj drugega.

Ne me basat', da se Slovenija ne izgovarja na dva načina. Domoljubno in koristoljubno.

Tole, spet iz Biblije, pa utegne biti v Sloveniji po tej drugi izgovorjavi kmalu prepovedano: »Ničesar ne počnite iz sebičnih ambicij ali nečimrnega napuha. Namesto tega v ponižnosti cenite druge nad samim seboj, ne ozirajte se na lastne koristi, ampak vsak izmed vas na interese drugih.«

Kdor je tak, pa ne bo imel državnega pogreba, to se pa itak ve.