Kolumna Primoža Kališnika: Monavirus
Naš planet pač tak je. Sam po sebi je še kar v redu, žal pa ima nekaj težav zaradi svojih naseljevalcev.
Odpri galerijo
Hieronymus Bosch (1450–1516): Sedem smrtnih grehov FOTO: WIKIPEDIA
Zagotovo so stvari, ki nas lahko zelo presenetijo; za katere si nikoli nismo mogli misliti, da se lahko zgodijo. Potem se in mislimo, da bo šlo vse samo še naprej, vedno bolj naprej in vse višje in da je lahko meja le nebo.
Japajade.
Ampak do japajade je dolga pot.
Ko je človek prvič stopil na Luno, sem bil majhen in na smrt prestrašen, saj je bil to čas, ko so se vrtele vesoljske serije, kot je Izgubljeni v vesolju, in tam so ves čas nastopala čudna bitja, ki so lovila Zemljane. In njihova prevozna sredstva. Videlo se je, da je krvavo, dasiravno so bile črno-bele; ja, tako zares je šlo, vsaj zame.
Ko je 20. julija 1969 Neil Armstrong stopil na Luno, sem bil prepričan, da se mu ne piše nič dobrega, pa tudi njegovemu kolegu tam gori, Buzzu Aldrinu, ne.
Skrit za kavčem sem poiskal zaslombo pred tistim, kar se je po moje imelo zgoditi – pa sta jo možaka dobro odnesla in en planet nižje smo bili vsi veseli, da je tako. Sam sem bil med najbolj veselimi, priznam.
Po tistem se je zdelo, da bodo obiski Lune vsakodnevno opravilo – iz neznanega razloga se to ni zgodilo, menda je na Luni stalo vsega skupaj 12 naših.
Po tistem Luna nekako ni bila več naš problem.
Naš problem je vedno bil, je in bo, pač, Zemlja.
Kaj bi iskali Problem vožnje po vesolju, kot je svojo knjigo v zadnjem letu svojega gostovanja tu doli naslovil pionir moderne raketne in vesoljske tehnike, inženir Herman Potočnik; bilo je leta 1929.
Če imamo že na rodnem planetu toliko težav, a ne, potem je naslov njegove knjige treba pisati z malo in potem je problem vožnje po vesolju zares nepomemben.
Ker imamo Problem vožnje po Zemlji.
Pol stoletja po mojem osvajanju Lune se mi zdi, da je človek vseeno lažje našel pot na Luno kot pa do rešitve težav na našem kamnu, ki blodi po vesolju, kot so nas učili, v še kar urejenem sistemu.
Ampak zdi se, da se urejenost začne v orbiti, na površini našega planeta pa je v resnici nikoli ni bilo.
Naš planet pač tak je. Sam po sebi je še kar v redu, žal pa ima nekaj težav zaradi svojih naseljevalcev.
Meni se zdi, da je narava dolgo čakala, da nas je začela malo zajebavati nazaj. Ljudje res nujno potrebujemo najtrše udarce po glavi, da – včasih, redko, a vendar – začutimo, da na tem planetu nismo povsem sami, da ta tu ni le zaradi nas, ampak da smo na njem gostje, ki so prišli, opravili svoj obisk in odšli, ko je veselice konec.
Malo nas seveda pri tem gostovanju na planetku Zemlja zajebava naša iskrena navezanost na sedem smrtnih grehov. No, tako se jim je reklo včasih, danes je to Sedem temeljnih točk iz Priročnika za tiste, ki jim gre najbolje.
Napuh, pohlep, jeza, požrešnost, zavist.
Da jih je samo pet? Res je. Tretjega, pohoto, in sedmega, lenobo, sem izpustil, ker sta mi preveč blizu, da bi jima zaril nož v hrbet.
Če teh sedem grehov beremo v izvirniku, dobimo iz začetnic besedo Saligia, ki v nam razumljivem pomenu v prevodu lepo zaživi kot slovensko Propadanje.
Tudi če je človek ateist in mu gre vse, kar pride iz božjih hramov, najmanj v nos, če ne na kakšen vodonosen organ nižje, se bo, če je pri zdravi pameti, vprašal, ali je Sedem smrtnih grehov, kot jih je navedel v 6. stoletju papež Gregor Veliki, kasneje pa tudi Dante Alighieri v Božanski komediji, res nekaj, kar so izumili farji v svoje dobro, ali pa so imeli že davno prav?
Verjetno ne bom nikoli izvedel, kaj si mislite, a ne ...
Tisto, kar vidim sam, je, da se od davnine naprej na planetu ni nič spremenilo in da smo ljudje za vedno zvesti sami sebi. Vsaj če gledam Sedmerico veličastnih.
Zato nam ni treba hoditi na Luno, da bi spoznali kaj novega.
Povsem dovolj je, če sedemo ob stran in pogledamo, kako bo koronavirus kmalu izginil, monavirus,* ujet v sedmih točkah, pa živel za vedno.
Zaradi prvega se je ustavila Evropa, zaradi drugega se ne sekira prav nihče na svetu.
Ne me basat', da je to normalno.
--
*Monavirus (mona je primorski izraz za ljudi, ki so po značaju pi …, poudarjam, po značaju. Drugo je ok, in če se ne vdajaš sedmemu smrtnemu grehu, je tretji hitro pri roki. Ni treba na Luno, da bi spoznal, da se da polno živeti že, če od sedmih smrtnih grehov prakticiraš le dva).
Japajade.
Ampak do japajade je dolga pot.
Ko je človek prvič stopil na Luno, sem bil majhen in na smrt prestrašen, saj je bil to čas, ko so se vrtele vesoljske serije, kot je Izgubljeni v vesolju, in tam so ves čas nastopala čudna bitja, ki so lovila Zemljane. In njihova prevozna sredstva. Videlo se je, da je krvavo, dasiravno so bile črno-bele; ja, tako zares je šlo, vsaj zame.
Ko je 20. julija 1969 Neil Armstrong stopil na Luno, sem bil prepričan, da se mu ne piše nič dobrega, pa tudi njegovemu kolegu tam gori, Buzzu Aldrinu, ne.
Skrit za kavčem sem poiskal zaslombo pred tistim, kar se je po moje imelo zgoditi – pa sta jo možaka dobro odnesla in en planet nižje smo bili vsi veseli, da je tako. Sam sem bil med najbolj veselimi, priznam.
Po tistem se je zdelo, da bodo obiski Lune vsakodnevno opravilo – iz neznanega razloga se to ni zgodilo, menda je na Luni stalo vsega skupaj 12 naših.
Po tistem Luna nekako ni bila več naš problem.
Naš problem je vedno bil, je in bo, pač, Zemlja.
Hieronymus Bosch (1450–1516): Sedem smrtnih grehov FOTO: WIKIPEDIA
Kaj bi iskali Problem vožnje po vesolju, kot je svojo knjigo v zadnjem letu svojega gostovanja tu doli naslovil pionir moderne raketne in vesoljske tehnike, inženir Herman Potočnik; bilo je leta 1929.
Če imamo že na rodnem planetu toliko težav, a ne, potem je naslov njegove knjige treba pisati z malo in potem je problem vožnje po vesolju zares nepomemben.
Ker imamo Problem vožnje po Zemlji.
Pol stoletja po mojem osvajanju Lune se mi zdi, da je človek vseeno lažje našel pot na Luno kot pa do rešitve težav na našem kamnu, ki blodi po vesolju, kot so nas učili, v še kar urejenem sistemu.
Ampak zdi se, da se urejenost začne v orbiti, na površini našega planeta pa je v resnici nikoli ni bilo.
Naš planet pač tak je. Sam po sebi je še kar v redu, žal pa ima nekaj težav zaradi svojih naseljevalcev.
Meni se zdi, da je narava dolgo čakala, da nas je začela malo zajebavati nazaj. Ljudje res nujno potrebujemo najtrše udarce po glavi, da – včasih, redko, a vendar – začutimo, da na tem planetu nismo povsem sami, da ta tu ni le zaradi nas, ampak da smo na njem gostje, ki so prišli, opravili svoj obisk in odšli, ko je veselice konec.
Malo nas seveda pri tem gostovanju na planetku Zemlja zajebava naša iskrena navezanost na sedem smrtnih grehov. No, tako se jim je reklo včasih, danes je to Sedem temeljnih točk iz Priročnika za tiste, ki jim gre najbolje.
Napuh, pohlep, jeza, požrešnost, zavist.
Da jih je samo pet? Res je. Tretjega, pohoto, in sedmega, lenobo, sem izpustil, ker sta mi preveč blizu, da bi jima zaril nož v hrbet.
Če teh sedem grehov beremo v izvirniku, dobimo iz začetnic besedo Saligia, ki v nam razumljivem pomenu v prevodu lepo zaživi kot slovensko Propadanje.
Tudi če je človek ateist in mu gre vse, kar pride iz božjih hramov, najmanj v nos, če ne na kakšen vodonosen organ nižje, se bo, če je pri zdravi pameti, vprašal, ali je Sedem smrtnih grehov, kot jih je navedel v 6. stoletju papež Gregor Veliki, kasneje pa tudi Dante Alighieri v Božanski komediji, res nekaj, kar so izumili farji v svoje dobro, ali pa so imeli že davno prav?
Verjetno ne bom nikoli izvedel, kaj si mislite, a ne ...
Tisto, kar vidim sam, je, da se od davnine naprej na planetu ni nič spremenilo in da smo ljudje za vedno zvesti sami sebi. Vsaj če gledam Sedmerico veličastnih.
Zato nam ni treba hoditi na Luno, da bi spoznali kaj novega.
Povsem dovolj je, če sedemo ob stran in pogledamo, kako bo koronavirus kmalu izginil, monavirus,* ujet v sedmih točkah, pa živel za vedno.
Zaradi prvega se je ustavila Evropa, zaradi drugega se ne sekira prav nihče na svetu.
Ne me basat', da je to normalno.
--
*Monavirus (mona je primorski izraz za ljudi, ki so po značaju pi …, poudarjam, po značaju. Drugo je ok, in če se ne vdajaš sedmemu smrtnemu grehu, je tretji hitro pri roki. Ni treba na Luno, da bi spoznal, da se da polno živeti že, če od sedmih smrtnih grehov prakticiraš le dva).
