Kolumna Primoža Kališnika: Moški, krvav in preznojen, nekoliko smrdeč

Osmi marec je že več dni mimo. Kar pomeni, da povprečnemu slovenskemu moškemu že več dni bledijo spomini na stroške praznika in da počasi vodenijo dobre želje, ki so jih onega dne delili s svojimi najbližjimi.

Tisti z nameni so menda dajali celo obljube, a zdaj so že ven iz ta hudega, če so le malo vešči in znajo pravočasno pobegniti od odgovornosti, ki je sploh ne potrebujejo, še manj pa razumejo.

Odgovornost je itak za one, ki si ne znajo predstavljati življenja brez ovir. Sam svoj grobar, mater ... in potem greš še sam za svojim pogrebom.

Ni ga živega bitja na svetu, ki bi si življenje bolj kompliciralo kot moški. Moški sicer pravimo, da si življenje kompliciramo zaradi žensk, a bi znalo biti, da to ni povsem res.

Zaradi žensk si ne moreš komplicirati življenja, saj imamo moški v resnici z njimi tako malo stičnih točk in so te tako jasne, da ni nobene potrebe po več kot nujnem sodelovanju.

V resnici so ženske zelo v redu. Težava je, da nas večina moških tega ne spozna pravočasno, se pravi za časa življenja, in ves čas mislimo, da jih moramo popravljati. Ali spreminjati.

Kar vprašajte kakšnega estetskega kirurga. Ne verjamem, da je kateri oni od ležečih na mizi dejal, da jo bo popravil v lepšo, pač pa da jo bo spremenil, da bo spet taka, kot je bila. Ali želela biti, ne bodimo malenkostni.

Čeprav so vse ženske lepe, so nekatere bolj lepe kot druge, vse pa hodijo h kozmetičarki, da bi si bile po lepoti čim bolj enakovredne. Enako lepe. Hecno, ne, če se jim sicer meša, če imajo že samo malo podobno obleko ...

Kozmetični salon je nekaj takega, kamor bi zašel po taki verjetnosti, kot je tista, da bom postal vegan. Glede prehrane, ne glede pristopa do živali. Spet se igram z ognjem, zato naj povem, javno, da se mi zdi to nujno poudariti in še prepisati tole:
»Veganstvo je filozofija in način življenja, ki, če je mogoče in izvedljivo, stremi k izključevanju vseh oblik krutosti in izkoriščanja živali za hrano, oblačila ali kateri koli drugi namen, hkrati pa promovira razvoj in uporabo 'brezživalskih' alternativ v dobro ljudi, živali in okolja. V okviru prehrane pomeni izogibanje vsem produktom, ki se v celoti ali delno pridobivajo od živali.«

Če v temle opisu ni vse tako, kot naj bi bilo v raju, naj me koklja brcne v škofijo. Spet mešam žival, kamor ne spada. Torej, naj se mi veja zarije v nogo in se zlomi in živi zarinjena ob mojo piščal.

Ni mi pa všeč, ko vidim, kako zelo so napadalni in žaljivi ljudje, ki živijo v zmotnem prepričanju, da jih zato, ker so vegani, drugi namenoma zafrkavajo. Tu ne morem uporabiti nobene rastline, ker te niso besne, ampak moram zapisati, da so besni kot risi. Ali jezni kot pajki, kot je rekel moj trener boksa David, preden me je poslal v vaservago.

Zakaj bi se kregal z ljudmi zato, ker ne razumejo, kaj jem? To je res neumno.

Meni se že 60 let zdi, da me razume peščica od milijard na Zemlji, pa nisem na nikogar jezen.

Svet je lep in velik in – naj mi prijatelji iz Celjskih mesnin oprostijo – mislim, da bo nekoč pripadal filozofiji, ki sem jo opisal. Nisem pa prepričan, da bo takrat na planetu še kaj ljudi ...

Ne me basat, da je najbolj pomembno, kaj ješ, ne pa kakšen človek si. Do drugih.

Že samo sobivanje z naravo je naporno, kaj šele z ljudmi, ki so za naravo tako rekoč kot gozdni škodljivci. Kot partizani, ki so bilo tudi gozdni škodljivci, saj so se štiri leta hranili s koreninicami in gozdnimi sadeži. Brez dovoljenja, seveda.

Vroče upam, da se je mojemu staremu očetu v onih treh letih, ko se je šel Osvobodilno fronto, uspelo sem ter tja pokrepčati s kakšno klobaso. Po moje se ti veganstvo nekoliko postavi pod vprašaj, če nekaj zim prebiješ pod nebom. Eko pod smreko odpravi vsako zapreko.

Ne vem, samo vprašam ...

Sam imam res rad naravo. Vedno bolj se mi zdi, da je vedno več nosim v sebi. Verjetno je to za tiste, ki začnemo malo dišati po zemlji in cipresah, precej normalno.

Enkrat pred leti je imela tudi narava rada mene. Na dalmatinskem otoku sem se v hudo oblačnem in vetrovnem popoldnevu odločil, da grem na trail v notranjost. Jasno, da sem se izgubil in me je dobilo neurje.

In sem bežal pred strelami nazaj v kemp kot včasih pred ženo, ko sem bil še poparjen. Med partizanjenjem po dalmatinsko sem v nogo pridelal skoraj deset centimetrov dolgo vejo, ki se mi je zapičila in se parkirala ob piščali. Malo je tiščalo, a sem vedel, da je ne smem potegniti ven, ker bom dobil menstruacijo; in to zadnjič.

Tako sem uro ali dve lutal v smeri obale in se potem privlekel domov, kjer sem se odžejal s pol litra šnopsa. Če izvzamem nekaj mesa, ki je objemalo les, sem bil zelo eko.

Ponovitev opisa lesa in nožice je iz arhiva bolnice Franje in ni za sem, a sem vejo vrnil v naravo, da ne bo kdo rekel, da sem pri bratih Hrvatih kradel kurjavo.

Dalmatinci so mi dejali, da če je bila to veja stare oljke, da sem najebal.

Bili so jasnovidni.

Še vedno imam rad les, a ne v sebi, čeprav pravijo, da sem bukove pameti.

Ko sem bil majhen, sem bil drugačen. Materi in stari materi sem vedno kupil darili za osmi marec. Kaj dišečega, ne predragega, saj je bil denar njun.

Ker se noben praznik ne bi rodil, če bi ne imel vzroka, da nastane, torej nasprotnikov, sem kupil darilo tudi očetu. Vedno sem mu podaril neko svinjarijo, s katero se namažeš po rani, ki jo stakneš pri britju. Oče me je res krvavo gledal, čeprav sem mu kupil sredstvo proti krvavitvi. Jebi ga, a sem jaz kriv, če je nosil brado in se ni nikoli bril?

Osmi marec je dan, ko bi si morali obljubiti, da ne bomo nikoli poskušali spremeniti žensk, in to sploh ne le zato, ker je to nemogoče, pač pa tudi dan, ko je treba povedati moškim, naj bodo končno dedci, ne pa babe s tiči.

Naj bo svet tak, kakršen je, a ne, ne glede na to, kaj je. Tudi glede moških. Moški mu itak nimamo kaj ponuditi, razen krvi, gorja, solz in znoja.

Če bi drage dame to vzele v obzir, bo veliko manj vojn.