NE ME BASAT'
Kolumna Primoža Kališnika: Na klancu, s Klanca, v klanec
Brigajte se zase, bi povzel mantro mojega prijatelja, ko ga med vožnjo na kolesu navkreber vprašam, ali je kamnoseštvo zamenjal za ribarnico, saj je gor grede vedno rdeč kot jastog.
Odpri galerijo
Evo, spet smo na začetku. Že drugič letos imam kao rojstni dan. Ko so se ptički marca v zraku dol dajali, na gregorjevo, sem namesto velike žurke za okroglico dobil hausarest.
Doma in doma in doma. Pripravljalnica na dom upokojencev in priprava na dogodek, ki se mu reče zaključno delo v zdravstvu.
Zdaj se mi spet kaže nekaj podobnega. Na vodi čutim, čeprav imam menda prostato od vse napeljave v telesu še najbolj zdravo.
Tako dohtarji, če te imajo v svetem olju devet ur.
Žile so ozke in holesterol je širok, odpornost po svoje nizka in pritisk visok, »kar torbico vzemite, ko boste šli v lekarno«.
Ko bom šel na dopust, bom rabil več kot »pedertošel«, in to samo za zdravila.
Da ne bo zaradi opisa modnega dodatka pomote okoli fantov in deklet, ki se jim ne da zajebavati z nasprotnim spolom – vsak ima svoje življenje in je odgovoren zanj, in nikogar na svetu ni, ki bi se smel vtikati v življenje kogar koli.
Brigajte se zase, bi povzel mantro mojega prijatelja, ko ga med vožnjo na kolesu navkreber vprašam, ali je kamnoseštvo zamenjal za ribarnico, saj je gor grede vedno rdeč kot jastog.
»Zase se brigi.«
Saj se, samo sem bolj začetnik.
Ves čas ljudi nekaj sprašujem. Prijatelja iz tujine, ki ga malo preveč krona s hudimi mamili, pa tudi pri fantih nima prave mere, sem vprašal, kako zdravje.
In če bi ne vprašal, bi ne vedel, kako lepo je znanost uspela na poti, da je našla zdravila za bolezen, za katero se je zdelo, da nam bo vsem promiskuitetnim povsem uničila življenjski slog. Zdrav življenjski slog. Seks je menda dober za kožo.
»Redno jemljem zdravila, ves čas sem v stiku z zdravnico in ne morem nikogar okužiti,« je povedal prijatelj, ki je kljub temu, da je nevsakdanje zvezan, veliko boj dedec kot večina mojih strejt znancev. Večinoma so poročeni z ženskami, ki so dedci, vsaj po prepričanju.
Ko se bo farmaciji dovolj izplačalo, bosta zdravilo in cepivo po supermarketih.
Človek je pač tako narejen.
Tako da se nekaterim ljudem bolj splača biti človek kot drugim. Pač ponudba in povpraševanje. Je že verjetno res, da je virus nastal zaradi svinjarije v nekem delu sveta, težko pa verjamem, da bi ga v laboratorijih, ki so desetletja pred našim kronološkim časom, ne znali dovolj hitro razstaviti in sestaviti, če že ne popraviti.
Nekaj malega me je zaskrbelo, ker se moj najboljši prijatelj dohtar ni hotel rokovati z menoj. Ponujal mi je tisti blesavi komolec in komolci mi gredo res na živce.
Komolčarji so vretenčarji, ki bi jim morali vretenca zlepiti skupaj, da bi ne suvali okoli sebe, ko se grebejo naprej.
Število teh nekakovostnih vretenčarjev se osupljivo hitro veča.
Zdi se, da se civilizacija loči na komolčarje in nekomolčarje. Povsem jasno je, katera skupina je uspešnejša.
Utegne se zgoditi, da se vsa družba razdeli na komolčarje in nekomolčarje.
Kdor misli, da skupini ne bosta nikoli prišli skupaj, je neumen. Do nadaljnjega se bomo morali normalni, pa če nam je všeč ali ne, podrediti njihovim navadam.
Pozdravljali se bomo s komolci.
Komolčarji še iz virusa najdejo nekaj, kar jim gre na komolec. Kot gredo oni meni na lulčka – to je prevod metafore, da ne bo nadnesporazuma.
Moj prijatelj je zdravnik, in ko mi je dejal, da je to pač nov pozdrav, sem ga sprejel, saj ni komolčar.
»Ti imaš svoj krog ljudi in jaz svojega,« mi je dejal na kliniki, ki jo je zgradil. Z belo barvo narisani brki na moji ničvredni črni platneni maski so mu šli po moje vsaj tako na živce kot dejstvo, da imam lase spete v čop.
Kadar so umazani.
V bistvu ves čas nosim čop, a ne.
Ko sva se obrcala s komolci, mi je za slovo dejal, da se bomo pač morali za naslednjih pet let naučiti živeti z maskami, razdaljo, umivanjem rok, razkuževanjem in vsem, kar je takega, kar pravi dedci pripisujejo ženskam.
Jebi ga, če smo toliko let prenašali komunizem, in še postrazvojni dodatek demokratičnega izobraževanja, ko se je vse, kar v komunizmu ni bilo prišraufano, pokradlo, in kar je bilo kakovostnega – in tega ni bilo malo –, izničilo, bomo pa še par let zdržali tudi s feredžami čez obraz.
Zadnjič, ko sem se po navideznem koncu korone peljal z biciklom skozi Kamnik, se mi je zdelo, da imajo na vrtu mestne kavarne svoj občni zbor tisti hard core muslimanski Slovenci.
Vse zakrito. Kot zgodovina Ljubljanske banke.
Potem sem se spomnil, da ni nič hudega, le da imajo gorenjske narodne noše svoj dodatek, ki jih povezuje z muslimanskimi narodnimi nošami.
Na koncu smo vsi enaki, so včasih rekli, a meni se zdi, da je konec že tu in da smo si že enaki in da bo ta konec kar trajal.
Bo treba delat'. Od doma. Imeti pisarno sredi 62 steklenic z alkoholom bi bile sicer mokre sanje Vitomila Zupana ali Charlesa Bukowskega, pa Ernesta Hemingwaya takisto, ampak jaz moram delat' in se ne zajebavat' z literaturo.
Literaturo pišejo tisti, ki imajo višek časa.
Pravijo, da so tile časi zdaj zlati časi za novinarje, ker je pisati o toliko stvareh. Se strinjam.
Če novinar dela svoj posel, kot je treba, je na kocu šihta tako sesut, da se zapiti ne more. To je dobro.
Zato sem zelo vesel, ker znatno količino knjig v zadnjem času napišejo prav novinarji. In se ob tem borijo še za svobodo medijev, demokracijo vobče, poštenost, dostojanstvo poklica in spodobno plačilo za opravljeno delo. Lulica, v nobeni skupini me ni. Luzer.
Če bi znal bolje pisati, pa ne znam, bi morda tudi znal napisati knjigo. V svojem prostem času. Recimo takrat, dopoldne, ko bom naslednjega pol leta delal od doma. Samo povem, a ne. Morda bi moral tistih 62 kolegic po moško pokončati, ne pa pospraviti. Ne me basat', da bi ne bil še pisatelj. Samo malo imam težavo, kam bi me dali v učbenikih; Ivan Cankar je napisal Na klancu, Tadej Pogačar je s Klanca, jaz sem pa samo z jastogom vozil v klanec.
In me spet ni poleg. Pa naj še tako verjamem v svobodo, enakost in bratstvo.
Doma in doma in doma. Pripravljalnica na dom upokojencev in priprava na dogodek, ki se mu reče zaključno delo v zdravstvu.
Zdaj se mi spet kaže nekaj podobnega. Na vodi čutim, čeprav imam menda prostato od vse napeljave v telesu še najbolj zdravo.
Tako dohtarji, če te imajo v svetem olju devet ur.
Žile so ozke in holesterol je širok, odpornost po svoje nizka in pritisk visok, »kar torbico vzemite, ko boste šli v lekarno«.
Ko bom šel na dopust, bom rabil več kot »pedertošel«, in to samo za zdravila.
Brigajte se zase, bi povzel mantro mojega prijatelja, ko ga med vožnjo na kolesu navkreber vprašam, ali je kamnoseštvo zamenjal za ribarnico, saj je gor grede vedno rdeč kot jastog.
Da ne bo zaradi opisa modnega dodatka pomote okoli fantov in deklet, ki se jim ne da zajebavati z nasprotnim spolom – vsak ima svoje življenje in je odgovoren zanj, in nikogar na svetu ni, ki bi se smel vtikati v življenje kogar koli.
Brigajte se zase, bi povzel mantro mojega prijatelja, ko ga med vožnjo na kolesu navkreber vprašam, ali je kamnoseštvo zamenjal za ribarnico, saj je gor grede vedno rdeč kot jastog.
»Zase se brigi.«
Saj se, samo sem bolj začetnik.
Ves čas ljudi nekaj sprašujem. Prijatelja iz tujine, ki ga malo preveč krona s hudimi mamili, pa tudi pri fantih nima prave mere, sem vprašal, kako zdravje.
In če bi ne vprašal, bi ne vedel, kako lepo je znanost uspela na poti, da je našla zdravila za bolezen, za katero se je zdelo, da nam bo vsem promiskuitetnim povsem uničila življenjski slog. Zdrav življenjski slog. Seks je menda dober za kožo.
»Redno jemljem zdravila, ves čas sem v stiku z zdravnico in ne morem nikogar okužiti,« je povedal prijatelj, ki je kljub temu, da je nevsakdanje zvezan, veliko boj dedec kot večina mojih strejt znancev. Večinoma so poročeni z ženskami, ki so dedci, vsaj po prepričanju.
Ko se bo farmaciji dovolj izplačalo, bosta zdravilo in cepivo po supermarketih.
Človek je pač tako narejen.
Tako da se nekaterim ljudem bolj splača biti človek kot drugim. Pač ponudba in povpraševanje. Je že verjetno res, da je virus nastal zaradi svinjarije v nekem delu sveta, težko pa verjamem, da bi ga v laboratorijih, ki so desetletja pred našim kronološkim časom, ne znali dovolj hitro razstaviti in sestaviti, če že ne popraviti.
Nekaj malega me je zaskrbelo, ker se moj najboljši prijatelj dohtar ni hotel rokovati z menoj. Ponujal mi je tisti blesavi komolec in komolci mi gredo res na živce.
Komolčarji so vretenčarji, ki bi jim morali vretenca zlepiti skupaj, da bi ne suvali okoli sebe, ko se grebejo naprej.
Število teh nekakovostnih vretenčarjev se osupljivo hitro veča.
Zdi se, da se civilizacija loči na komolčarje in nekomolčarje. Povsem jasno je, katera skupina je uspešnejša.
Utegne se zgoditi, da se vsa družba razdeli na komolčarje in nekomolčarje.
Kdor misli, da skupini ne bosta nikoli prišli skupaj, je neumen. Do nadaljnjega se bomo morali normalni, pa če nam je všeč ali ne, podrediti njihovim navadam.
Pozdravljali se bomo s komolci.
Komolčarji še iz virusa najdejo nekaj, kar jim gre na komolec. Kot gredo oni meni na lulčka – to je prevod metafore, da ne bo nadnesporazuma.
Moj prijatelj je zdravnik, in ko mi je dejal, da je to pač nov pozdrav, sem ga sprejel, saj ni komolčar.
»Ti imaš svoj krog ljudi in jaz svojega,« mi je dejal na kliniki, ki jo je zgradil. Z belo barvo narisani brki na moji ničvredni črni platneni maski so mu šli po moje vsaj tako na živce kot dejstvo, da imam lase spete v čop.
Kadar so umazani.
V bistvu ves čas nosim čop, a ne.
Ko sva se obrcala s komolci, mi je za slovo dejal, da se bomo pač morali za naslednjih pet let naučiti živeti z maskami, razdaljo, umivanjem rok, razkuževanjem in vsem, kar je takega, kar pravi dedci pripisujejo ženskam.
Jebi ga, če smo toliko let prenašali komunizem, in še postrazvojni dodatek demokratičnega izobraževanja, ko se je vse, kar v komunizmu ni bilo prišraufano, pokradlo, in kar je bilo kakovostnega – in tega ni bilo malo –, izničilo, bomo pa še par let zdržali tudi s feredžami čez obraz.
Zadnjič, ko sem se po navideznem koncu korone peljal z biciklom skozi Kamnik, se mi je zdelo, da imajo na vrtu mestne kavarne svoj občni zbor tisti hard core muslimanski Slovenci.
Vse zakrito. Kot zgodovina Ljubljanske banke.
Potem sem se spomnil, da ni nič hudega, le da imajo gorenjske narodne noše svoj dodatek, ki jih povezuje z muslimanskimi narodnimi nošami.
Na koncu smo vsi enaki, so včasih rekli, a meni se zdi, da je konec že tu in da smo si že enaki in da bo ta konec kar trajal.
Bo treba delat'. Od doma. Imeti pisarno sredi 62 steklenic z alkoholom bi bile sicer mokre sanje Vitomila Zupana ali Charlesa Bukowskega, pa Ernesta Hemingwaya takisto, ampak jaz moram delat' in se ne zajebavat' z literaturo.
Literaturo pišejo tisti, ki imajo višek časa.
Pravijo, da so tile časi zdaj zlati časi za novinarje, ker je pisati o toliko stvareh. Se strinjam.
Če novinar dela svoj posel, kot je treba, je na kocu šihta tako sesut, da se zapiti ne more. To je dobro.
Zato sem zelo vesel, ker znatno količino knjig v zadnjem času napišejo prav novinarji. In se ob tem borijo še za svobodo medijev, demokracijo vobče, poštenost, dostojanstvo poklica in spodobno plačilo za opravljeno delo. Lulica, v nobeni skupini me ni. Luzer.
Če bi znal bolje pisati, pa ne znam, bi morda tudi znal napisati knjigo. V svojem prostem času. Recimo takrat, dopoldne, ko bom naslednjega pol leta delal od doma. Samo povem, a ne. Morda bi moral tistih 62 kolegic po moško pokončati, ne pa pospraviti. Ne me basat', da bi ne bil še pisatelj. Samo malo imam težavo, kam bi me dali v učbenikih; Ivan Cankar je napisal Na klancu, Tadej Pogačar je s Klanca, jaz sem pa samo z jastogom vozil v klanec.
In me spet ni poleg. Pa naj še tako verjamem v svobodo, enakost in bratstvo.
