Kolumna Primoža Kališnika: Napihljive ančke kot idealne življenjske sopotnice

Najprej opozorilo; tekst boste morali prebrati do konca, pornografija pride v zadnjih stavkih.
Pisati za časopise z dušo je veselje. Pisati za časopise brez nje ni lahko.
Včasih imajo časopisi, ki veljajo za manj resne, veliko več duše, kot pa oni, ki so resni, da še kap beži od njih, duše pa v njih ni pa ni.
Časopis, ki nima duše, težko resnično seže v ljudi, vsaj po moje.
Ko ljudje časopisu verjamejo, je ta zmagal – seveda, če ga vodijo ljudje, ki zaupanja ljudi ne izkoriščajo ali za svoje ali pa za interese skupin ljudi, ki jim nikoli ne bi zaupal v varstvo niti garjavega psa.
Ne le zato, ker imajo prste ves čas v marmeladi, to je itak nacionalni šport Slovencev. Smučanje, skoki in kolesarstvo so v krizi, namakanje prstkov v marmelado za zdaj še ne.


Pa bo po moje dovolj kmalu prišel čas, ko se bo na marmeladi nabrala plesen in bo prstkanje manj prijetno ...
Čas, ki ga živimo – in ga še nekaj časa verjetno bomo –, tale mrak, ki čaka najprej na zoro, potem na jutro in slednjič na sončen dan, dan, kot smo jih živeli včasih, bo marsikaj spremenil.
Tisti, ki bodo spremembe spoznali kot znak, da je morda v življenju treba še kaj drugega, kot se gnati do konca in spravljati stvari na kup, bodo lažje vstopili v drugačno življenje, o tem sem prepričan.
Oni, ki se bodo držali starih šeg in navad, kot so bile pred nesrečo, ki hodi po zemlji naši, menda niso na poti, ki bi veliko obetala ...

Tako sem slišal od ljudi, ki vsega, kar se dogaja, ne spoznavajo samo kot medicinski problem. Zgolj kot nerešeno kemijsko formulo, ki jo bodo znanstveniki razvozlali, farmacevti pa z njo ustvarili bogastvo, kot ga še ni bilo.
Sam bi se takega bogastva bal, če ne bo rešitev podeljena vsem, ki lahko naredijo cepiva in zdravila, kot jih svet rabi, in če bo znanje, ki rešuje, ostalo v rokah peščice, ki rešitev razume kot odrešenje, da se jim bodo za računih prikazovale milijarde brez konca ...
Do takrat bo minilo še kar nekaj časa.
In nekaj časa bomo še tudi doma. Svetujem, da prvomajskih počitnic še ne vplačate ...

Pravijo, da je doma najlepše, a tisti, ki bi to javno govoril, bi verjetno tvegal kakšno okoli kepe. Če ne danes, pa čez kakšen teden, ko bo skupno življenje ljudi, ki doslej še nikoli niso bili toliko skupaj – tudi na počitnicah ne – še nekoliko naporneje.
Ampak ...
Bržkone je naš največji problem naš ego, ki noče izpustiti stvari, ki so se nam še pred tednom dni zdele samoumevne, zdaj pa so videti kot nedosegljiv privilegij. In to je najbolj človeška od vseh homo sapiensovih lastnosti.
Tisti, ki imajo največji ego, bi morali biti veseli – če ga hočejo zmanjšati, bodo imeli dovolj dela do konca življenja.

Tudi sam sem v haus arestu, kot se reče, ali, kot pravi moj iskreni prijatelj iz Italije, kjer so stvari za eno sodomo in gomoro težje kot pri nas, sem v pametnem načinu dela. To se mi je zgodilo, to s pametjo, prvič.
Ob osmih in malo zjutraj sedem za računalnik in sem za njim osem ur. Vmes si ob desetih, enajstih naredim zajtrk, kosilo okoli treh, a se zajtrk in kosilo v resnici po videzu ne razlikujeta kot noč in dan. Oboje je bolj kot deževen dan ...
Malo preveč sta si podobna. Tudi za moj okus ...
Če bi bilo v službi v pisarni tako, kot je doma, ne bi mogel delati. Od sedme zjutraj do pete popoldne po oknih in balkonih našega bloka plezajo delavci, ki so na starino položili izolacijo in pol bloka že tudi prebarvali. Zdaj se selijo na drugo stran, kar pomeni, da bo pokalo z drugih položajev. No, vsaj v zaslon mi ne bo nihče gledal z balkona.

Pridni fantje so. Glasni, seveda, a pridni, kot so Bosanci od nekdaj. Ni videti, da bi se kaj veliko ukvarjali s tistim, kar nas tišči na drugo stran oken. Nekoč sem zapisal »Bosanci, oprostite, nismo vsi Slovenci Hilde!«. Hmmm ...
Popoldne grem na zrak, če se le da, med peto in sedmo, če ne, se za uro spustim v noč po tistem, ko me nacionalna televizija spusti iz rok. Dobro delajo, kolegi, tisti v informativnem programu. Oni, ki se gredo v teh dneh politiko, za eno ali drugo opcijo, bi po moje morali za kakšen mesec v popolno karanteno, brez povezave z zunanjim svetom.
Če bi vedeli, koliko ljudi povsem različnih političnih in svetovnonazorskih prepričanj v ozadju gara, daleč od oči javnosti, in za nekatere niste še nikoli slišali, gara za to, da bi pomagali domovini, bi jim moralo biti malo nerodno ...

Še meni bi bilo, pa pravijo, da sem »ena stara kurba«.
Bo že držalo. Kurbe spoštujem, njihova obrt je stara in ima jasna pravila. Če sem jim malo podoben, potem nisem več najslabši, a ne? Na ekranih vidim še slabše.
Če ne grem ven, oddelam telovadbo doma. Ne preveč, toliko, da ne zarjavim. Kaj preberem, zadnjič je bil obup tak, da sem prijatelju v Belgijo sporočil, da sem res v lulčku, saj poslušam Bachove violinske koncerte, in to že štiri ure.
Čez dan pokličem deset ljudi, za katere se mi zdi, da samoto prenašajo veliko slabše kot jaz. Nekateri od njih so poročeni.
Nekateri morda čez mesec ali dva ne bodo več.

Haus arest bo veliko pokazal.
Tistim, ki v teh dneh zaradi objektivnih razlogov (ta je dobra, a ne, »objektivni razlogi«) živimo sami, je morda malo lažje, saj so stene dlje od nas, kot je to drugje.
Je pa skrb za naše druge, ki so drugje in ne z nami, druge barve, z drugo energijo.

Zato, ne me basat', da ni nekaj najboljšega, kar se vam je lahko zgodilo, da ste ves čas s tistimi, ki jih imate najraje.
Tisti, ki imajo doma one porno ančke za napihniti, so morda glede seksa čudaki, a se imajo po njem vsaj s kom za pogovarjati.
Sam se pogovarjam z napihljivo hitro žogo za boks. In kar dobro nama gre. Res je pametna.