Kolumna Primoža Kališnika: Ogni se ženske, ki se piše po živali

Oče je dejal, da sem butast in da je to pač tako, da se tu ne da dosti pomagati – čeprav sedemleten, sem to popolnoma razumel in se celo po svoje strinjal, saj mi nekatere stvari res niso šle.
Recimo zavezovanje vezalk na čevljih. A o tem pozneje.

Ko je končal svojo oceno mojega zakrnelega ikuja, je sklenil hvalnico ponesrečenemu sinu z besedami, da od jutri naprej, ko grem prvič v šolo, od mene ne pričakuje dobrih ocen, ampak da bom v šoli priden. Discipliniran. Da cveke lahko dobim, ker gre to pač nekako z mojim dosegom, a če fašem podpis, potem da jih bom fasal, da se mi še sanja ne ...
Vedel sem, o čem govori. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da je prav lepo biti butast po očetovo: ne bo se mi treba gnati za ocenami, jelenčkov, čebelic in petic pač nihče ne pričakuje od mene; no, priden pa nekako že bom.

Če odmislim, da sem pri štirih spustil ventilčke naivnemu sosedu, ki je kolo neprevidno pustil pod našim balkonom (nekaj je stari mami sikal čez starega očeta partizana, ki se pač izpod ruše ni mogel braniti), potem pa je naredilo zvizzz in je kolo spustilo svoji duši ... No, pa s sosedovim Petrčkom sva s štrudlom sosedu zazidala auspuh na sivem dekaveju, krasnim avtom za one čase, in je bilo potem kar hudo, ker je nekaj počilo v motorju (čeprav naju niso dobili, ker sva pobegnila do Save, in to je za šestletnika, če sta peš, pol dneva potovanja); če odmislim to in še kaj manjšega v obliki šip, sploh nisem bil preveč poreden.
Prvega šolskega dne sem se tako veselil, da sem pred začetkom pouka od strahu zbolel in prišel v novo jato čez kakšen teden. Bilo je res lepo. Ker mi je oče rekel, naj le posnemam druge in da bo vse v redu, sem dvignil roko, ko je tovarišica vprašala, ali gre kdo lulat in se je javila sošolka, ki se je načeloma pisala Ptica, le s ptičjim imenom, ki ga uporabljamo tudi za zmikavte.
Ko sva iz razreda stopila na hodnik, je Ptica zašprintala po dolgem hodniku, da bi bila prva pri porcelanu – ni imela šans, tekel sem hitro, dvoriščni trening pred blokom je bil kakovosten, v nekaj metrih sem jo ujel in potem sem začel zavirati, kot Usain Bolt, kadar ni hotel po nepotrebnem doseči novega svetovnega rekorda.

O, da ne bi – nenadoma me je Ptica od zadaj pahnila, da sem omahnil po tleh, in poskušala prva vstopiti v vece.
Jasno, da sem uporabil še eno iz bogatega asortimana predblokovske dvoriščne vzgoje in Ptico nažgal v prvošolsko rit, da je v vece poletela in ne vstopila.

Ptica je bila po realizaciji relativno mirna in se mi je zdelo, da je pač razumela, da je dobila tisto, kar ji gre. Da to, kar je storila, ni bil ferplej, da je bilo nešportno. Vsaj na našem dvorišču so veljala taka pravila. Denimo, da onega, ki si ga spravil na tla, nisi nikoli brcnil, in kar je takih čednosti v nečednem.
Nekako se mi je zdelo, da naju je prigoda celo zbližala, saj sva se v razred vrnila počasi, drug ob drugem. Bil sem prepričan, da sem dobil pravo in zvesto prijateljico.

»Primož me je brcnil v rit.« Tudi tovarišica, ki je poznala mojo mamo, tudi tovarišico, je padla na pedagoško ji škofijo.
Konec prijateljstva, in to že na prvi šolski dan, vsaj zame. Prigodo se je tovarišica odločila tudi dokumentirati, dobil sem podpis.
Nekako sem začutil, da se moja pot v učenje in pridobivanje znanja ni začela najbolje, da bo dolga, težka in počasna – a še veliko daljša, težka in počasnejša je bila pot domov, onega dne, ko sem degažiral izdajalsko Ptico kot fuzbalko.
»Kako je bilo v šoli, si kaj razumel?«, me je vprašal oče. Za disciplino ga ni niti malo skrbelo. Jasno, da je imela nova resnica, da mi je snov še kar šla, obnašanje pa ne, materialne posledice. Ne bom opisoval, da socialna ne bo izkopala očeta iz groba in mu predočila, da me je odvzela iz njegove oskrbe ...

Ptice se nisem več dotikal, nekaj časa sem – samo v sebi – kadar sem jo videl, v mislih zajavkal »ti nisi ptica, ampak prasica,« potem pa sva postala dobra prijatelja. Za Ptico je dober človek.

Sem pa vseeno pazil, da so bili moji časovni intervali spuščanja odvečne telesne tekočine povsem drugačni kot pa njeni.
Saj veste, prilika dela tatu: če predvidevaš, kaj se ti lahko zgodi, je manj nevarno. Nikoli ne lulaj s pticami. Ker te lahko mimogrede pokakajo.

Ker je Bog videl, da ptice nisem nabasal namerno, temveč v žaru športnega boja in v skladu z etiko, sem konec leta zaključil s samimi peticami, pohvalo in darilom, ki smo ga dobili najbolj pridni: Jože Šircelj, Bonton.
Dobil sem bonton, pravila lepega vedenja. V bistvu še kar korenita sprememba, skoraj preobrazba, za prvošolca.
Očeta sta knjiga in predvsem razlog zanjo zelo zmedla, pa ne zato, ker je bil Jože Šircelj, oče zdajšnjega ministra Andreja Širclja, njegov kolega.

Mimogrede, z Andrejem sva bila skupaj pri soldatih, v Beogradu, in v nasprotju z nekaterimi Slovenci se je tam obnašal moško in ni bil pusi. Samo povem, a ne.

Čez leto ali dve sem ugotovil, da se ne smem družiti s sošolkami, ki imajo priimke po živalih. Še ena ga je imela, ni ji bilo prijetno, ker smo jo klicali tako, kot se je pisala, je pa tako hitro tekla, da je nisem mogel ujeti. Potem je zmagovala v atletiki, kar nekaj časa. V zimskem večeru sva se lovila in domov sem prišel dovolj pozno, da sem si zapomnil, da moram vse, kar se ženskega piše kot živali, pustiti pri miru.

Zdaj pa k vezalkam z začetka. Nisem si jih znal zavezati. To sem prepustil sosedom. Pozvonil sem pač pri enem od treh najljubših, brez besed iztegnil najprej eno in potem še drugo nogo, in sosedje so mi brez besed zavezali čevlja. Pri Kališnikovih imajo pač motenega mladiča, a ne ...

Kar se mene tiče, se sam sebi vsaj tista leta nisem zdel prav nič moten – bil sem edini mul'c za Bežigradom, ki so mu do desetega leta vezalke zavezovali odrasli. Tudi nekateri sloviti novinarji, uredniki in tehnični uredniki Dela. 

Ne me basat', da zna to vsak.