Kolumna Primoža Kališnika: Optimizem ni za začetnike

Da je bolje biti optimist in norec kot pesimist in kakor normalen, jo je nekoč spustil med fiziki.

Če človek pobrska po mislih o optimizmu, vidi, da je optimizem relativno redko seme, sicer ne bi bilo toliko misli prav o njem. Svet pripada optimistom. Pesimisti so samo gledalci.

Boljše zdravje je posledica gibanja. Boljše življenje je posledica optimizma.

V resnici je vsaj v teoriji vse preprosto.

Ampak vidim, da se vse več ljudi drži čemerno in so povsem pesimistični glede optimizma. Tu nekaj ne gre skupaj: govorijo, kako slabo je vse in kako bi bilo prav, in vedo, česa si želijo, ampak o svojih željah nimajo niti ene svetle želje.

Če se optimizem gradi na pesimizmu, bodo otroci iz tega zakona verjetno precej nenavadni.

To je tako, kot če se sicer lepa ženska ves čas grdo drži, sliko same sebe pa skuša popraviti z vrhunskimi ličili. In potem iz eksperimenta, ki malo spominja na alkimijo, pride ženska, ki je vrhunsko naličena oseba mrkega obraza.

No, ker verjamem v enakost spolov, mislim, tistih dveh osnovnih, je to tako, kot če si dedec zrelih let za utrditev vampa v družbi kupi športni steznik. Zadeva te lepo stisne, tu ni kaj, ampak ko se zvečer zlekneš na kakšno teto ali fanta, je ali ga ne preplaviš le z ljubeznijo, pač pa tudi s plimovanjem sala, ki se je končno rešilo prisilnega zapora pod steznikom.

Seveda več kot dopuščam možnost, da so tete mrkega obraza in strici s stezniki, ki so škarpa za telesno maščobo, morda svojo podobo posvojili kot način življenja in da so s tem pravzaprav najbolj zadovoljni.

Namreč, tako je najlažje. Odločiš se za neko obliko, s katero imaš najmanj dela, in potem v njej vztrajaš, čeprav z njo nisi zadovoljen.

Za take ljudi je pesimizem morda samo zoprn izpuščaj.

Namreč, če te prime, ne veš, kaj z njim. Včasih je res tako, da nekateri niso srečni, če niso nesrečni.

Pesimistom gre optimizem tako na živce, da so si izmislili izraz toksična pozitivnost.

To so spravili celo v teorijo.

»Pozitivno razmišljanje izboljšuje življenjske rezultate in zmanjšuje verjetnost samomorilnih misli in vedenja, toda strupena pozitivnost sili ljudi, da zanemarijo negativna čustva. Zatiranje čustev lahko povzroči čustvene izbruhe in prispeva k razdražljivosti, anksioznosti in depresiji.«

»Toksična pozitivnost se zgodi, ko se pozitivno sklepanje spremeni v fiksacijo, kar posameznike prisili, da molčijo o svojih občutkih. Toksična pozitivnost povzroča izogibanje in dušenje čustev s preprečevanjem doživljanja določenih čustev.«

»Težave je težko odpraviti samo tako, da preprosto ostanete pozitivni in imate spodbudno perspektivo. Namesto da bi se umaknili iz situacije, se je treba z njo soočiti in iskati rešitve.«

Po mojem je to delo pesimista. Namreč, a ne, za koga ni nikoli nič v redu.

V mladosti in še kar nekaj čez sem imel najboljšo prijateljico – in v mislih je še vedno –, od četrtega leta sva bila huda pajdaša in tudi potem, ko je hudo zaslovela. Ker sem bil za njeno povsem naključno slavo kar precej kriv, seveda nisem imel pravice, da bi se kremžil ob spremembi njenega značaja, in sem bil glede najinega prijateljstva optimist, čeprav bi me njena dejanja, kar je bilo povezano z menoj in ferplejem, v teoriji morala pahniti v pesimizem, namazan z depresijo.

V prevodu: kot če bi na kakec namazal nutelo.

No, spomin na prijateljico v meni budi same lepe misli kljub temu uvodu za začetnike v optimizmu, v resnici sem pesimizem prebarval z optimizmom.

Torej, v mladosti sva bandala po Ljubljani in iz preventivnih razlogov sva se v mesto vedno odpeljala z avtobusom. Ko sva pri Konzorciju izstopila, je bilo tam zares strupeno dekle. Bila je neskončno lepa in še za tri odstotke gor zapeljiva.

»Saj je lepa,« je rekla prijateljica, »ampak ziher ima grd glas.«

Nisem se spuščal v debato, le to sem dodal, da je bilo vse, kar sem si ob lepotici predstavljal, mogoče opraviti brez ene besede.

Potem sem kmalu spoznal po obliki čudovito dekle, a povsem brez okusa. Namreč, če bi ga imela, ne bi bila z menoj. Seveda sem izkoristil čas, dokler ni spregledala, in kaki dve leti sva hodila, malo sva se pa tudi tepla.

Ko sem jo predstavil svoji najboljši prijateljici, ta seveda ni bila najbolj zadovoljna, ker je vedela, da bom imel zdaj manj časa za najino res hudo bandanje in lomastenje po nočnem življenju takrat, v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, precej divjega mesta.

»Saj je res mrha. Ampak ziher v visokih petah grdo hodi,« je zadevo rešila moja najboljša prijateljica. Zadeve so se zadovoljivo rešile, ko je dekle spregledalo. Danes je, kot se reče, znana Slovenka. Ko se srečava, pogleda stran.

Ko že pišem o optimizmu, bi dodal, da ga je treba negovati. Sam po sebi je le beseda.

Z najboljšo prijateljico sva se kot prijatelja razšla. Svet šovbiznisa, v katerega sem jo tako neumno porinil, je hud.

Potem je zbolela, v telesu in duši. Bila je, dovolj mlada, v domu ostarelih, daleč iz Ljubljane. Slabo je bilo z njo.

Zamere nisem pasel, a videla se nisva dolgo. Nato sem začel čutiti, da bi jo rad videl. Bil sem optimističen, zelo. Nekega jutra je priletelo njeno povabilo v elektronsko prijateljstvo.

To je bil znak! »Naslednji teden jo obiščem.«

Čez dober teden smo šli za njenim pogrebom. Bilo je v približno takem času.

Ko se spomnim nanjo, je moj spomin poln optimizma, kot je bila najina nora mladost. Manjša težava je le, ker sem sčasoma malo pozabil, da je biti zgolj optimist nekoliko premalo.

Posvetni optimizem ne temelji na veri v Boga. Svetopisemski optimizem je rezultat vere v božji značaj. Dobro, Bog ko Bog je in ni, kakor za koga. Razlagalci Svetega pisma pravijo, da je optimizem »nagnjenost k pričakovanju najboljšega možnega izida ali razmišljanju o vidikih situacije, ki najbolj obetajo«.

Optimizem ni za začetnike. Pa za pusije tudi ne.

Dan je lep, je rekel pesimist, in bo samo slabši, je dodal optimist.