Kolumna Primoža Kališnika: Predobro jo je poznal, da bi si jo zares želel spoznati

»Kaj pa misliš o tem človeku?« je vprašanje, tudi mogoča past. Takoj ko odgovoriš, imaš vsaj 50-odstotno možnost, da si se zameril spraševalcu.
Itak te vsak, ki te vpraša, kaj si o nekom misliš, to vpraša zato, ker sam noče ali se o omenjenem ne upa povedati tistega, kar o njem misli.
In te potem pošlje v ogenj namesto samega sebe.
Še najbolje se človek iz te zanke reši, če reče, da onega, ki je tarča raziskave, ne pozna.

Jasno, da te oni, ki te je vprašal, od tega trenutka ne mara več, saj se mu zdiš vzvišen, ker si ga vlažnega od pričakovanja potešitve na vprašanje pustil na suhem; zelo verjetno te bo drugim od zdaj opisoval kot pusija, ki nima svojega mnenja.
»Pa kaj me imaš, maternica ti, za spraševati o nekom, o katerem ne mislim nič,« bi moral človek odgovoriti.

Čeprav ni vse črno, malo je življenje tudi progasto – človek, ki se mu ne da misliti in pričakuje, da to storiš namesto njega, te v resnici spravi v agregatno stanje, ko moraš nagniti glavo na stran, da ti možgani padejo na kup in sprožiš iskro razmišljanja.
Po navadi so taki, ki sprašujejo, vztrajni. Če že ne poveš, kaj si o človeku misliš, ker da ga, kakor ne poznaš, pa da poveš vsaj, če ti je všeč?
To je še veliko hujše kot tisto, da poveš, kaj si misliš o nekom, o katerem si ne misliš nič.

Okej ... Recimo, da bi na ono prvo vprašanje le odgovoril, da ga sicer ne poznaš, a se ti zdi, da je izredno pameten, umirjen, kultiviran in artikuliran – ampak da ti ni niti malo všeč.
Jasno, da potem pride »zakaj« in ni več rešitve.
Razen če rečeš, da ti ni všeč zato, ker si mu zavisten za vse, kar je, pa ti nisi.

V takem primeru imaš nekaj možnosti, da se pogovor konča, saj bo spraševalec nemudoma odrasel ob spoznanju, da si še veliko manjši človek, kot je o tebi mislil, da si, in da je zdaj naposled dobil dokaz.
Ob tem ga utegne spreleteti še misel, kako inteligentno te je speljal do spoznanja, da si se pokazal, kako poln si praznosti, ne da bi se tega zavedal.

Vedno se zdi noro, ko ljudje sprašujejo, kaj si misliš o drugih. Sam še tega, kar si misliš o sebi, ne veš, bolje, nisi o tem nikoli razmišljal.
In če poveš, da človeka ne poznaš, pa te silijo, da poveš nekaj o njem. Ti pa še sam sebe ne poznaš dovolj dobro, da bi rekel, sam o sebi, takšen sem ...
In da te sprašujejo, ali ti je kdo všeč. Še sam zase ne veš, ali si si všeč, pa da boš vedel, če so ti drugi ...
Človek tako in tako o sebi, če že, misli drugače kot drugi.
Saj ne rečem, da si ljudje navadno o sebi mislijo samo najboljše, a zagotovo si tudi vse najslabše ne.

Tako in tako so tisto, kar nas polni, predvsem naše želje. Te so po navadi hudo nerealne, mi pa vseeno mislimo, da je to, kar je krivo, da se niso uresničile, velika krivica, ne pa resničnost, ki stoji kot pribita.
Recimo, da človeka včasih prime, da bi napisal literarno delo. Recimo pri desetih letih in potem to v njem živi svoje malo zafrustrirano življenje in si človek šepeta, da bo to pač enkrat storil.

Potem se ti zgodi, da namesto literat postaneš – literarni junak.
Ko žena napiše o tebi knjigo. Tako, kaj vse je s teboj narobe. Najprej bereš in se čudiš, kako je glavni junak lahko taka vagina, v vseh pogledih, in čez sto strani ugotoviš, da je govora o tebi.
Takrat lažje verjameš, da se niti malo ne poznaš. No, kljub vsemu to še ne pomeni, da si zato samodejno nisi všeč.
»Torej, kaj si misliš o samem sebi?«
Nič.
»Zakaj?«
Ker se ne poznam dovolj dobro.
»Torej si nisi všeč?«
Kdo je to rekel? Zakaj si ne bi bil?

Ja, kaj pa, če smo si ljudje všeč sami sebi zato, ker se ne poznamo dovolj dobro?
To je podobno, kot če spoznaš neko žensko in z njo živiš dolga leta in potem rečeš, da je sploh ne poznaš.
»Pa ti je bila včasih všeč?«
Zelo.
»A si jo poznal.«
Ne.
»A ti je zdaj še všeč?«
Ne.
»A jo zdaj poznaš?«

Ne.
Evo, če to ni dovolj velik razlog, da nihče nikoli več ne vpraša, če ti je nekdo všeč, potem človek res ne ve, kaj je lahko.
Če bivša žena o tebi napiše knjigo, je to pravzaprav čudovito. Prihraniš veliko časa. Če spoznaš kakšno žensko, ki ti reče, naj ji poveš kaj o samem sebi, ji podariš ženino knjigo.
Potem ni več ne knjige in ne ženske. Ne me basat, da je branje nekoristno!
Čeprav naj bi se ženske načeloma med seboj rade kregale, so v takih primerih iz neznanega razloga narave zaveznice.
Včasih so rekli: »Nekoga moraš imeti rad.«

Danes to ni več potrebno.
Ljubezen je tako in tako menda najbolj precenjena stvar na svetu. Po moje so se je spomnili oni, ki niso znali enostavneje priti do spolnih odnosov. Tudi seks je precenjen. Kavsajo oni, ki so preleni, da bi žajfali.
Ženske rade sprašujejo: A sem ti všeč? Rečeš, da ja, si. A me imaš rad? Seveda te imam. Potem te vpraša, če jo ljubiš.

»Ajde, a moraš vse pokvariti,« ji odvrneš, »pa tako dobro nama je šlo.«
Če ti je ženska všeč, še ne pomeni, da moraš lagati.
Pravijo, da moški ni tisto, kar misli, da je, ampak je tisto, kar skriva. Tako in tako menda vizionarji lažejo samemu sebi, lažnivci pa samo drugim.
Kar pomeni, da je lažnivec do samega sebe pošten.
Poštenost je poleg ljubezni druga najbolj precenjena stvar. Itak smo do drugih bolj pošteni kot do sebe.

»Torej: kaj misliš o samem sebi?«
Ne vem.
»Kako ne veš?«
Pa kaj me imaš, maternica ti, za spraševati o nekom, o katerem ne mislim nič?
Pusti ti mene, da sem, kar sem, a ne?
Ta je dobra. To rečejo ženske, ko odidejo.
Potem stojijo na vratih in čakajo na odgovor.
»Premalo te poznam, da bi ti lahko odgovoril, draga!«
Predobro jo je poznal, da bi si jo zares želel spoznati, so zapisali o njem.