Kolumna Primoža Kališnika: Res huda ura

Najbolj zoprne so obljube, ki jih človek ne more izpolniti. Evo, kot otroku mi je gospa, ki je živela v tujini, med obiskom v domovini obljubila, da mi bo naslednjič prinesla uro. Otroci so načeloma žleht in si zapomnijo vse, kar je za njih dobro, in tu sem bil predsednik Žleht otrok Slovenije.



Bil sem tako žleht, da so me še čez desetletja nekateri klicali »najbolj žleht otrok Bežigrada«, kljub temu da že 50 let nisem lulal v plenice. Nekoč sem namreč nekomu rekel, da če bi ga avto povozil, da bi bilo zanj tako, kot bi prišel od lepotnega kirurga.
V gate, jasno, sem še kdaj močil, kot je to za moške, ki se ne sramujejo svojega spola in odvodov, menda dovolj običajno.
Torej, tiste ure nisem nikoli dobil. Zapomnil sem si za vedno in gospa, ki mi je oblake z željami poslala v nepovrat, je za vedno v meni ostala zapisana kot »teta ura, ki je ni«.

Kljub žlehtnobi in zelo dobremu spominu nisem bil pretirano zamerljiv, čeprav sem zlopamtilo, kot pravijo rojaki, ki so doma dol proti Afriki.

Da si zapomniš slabo.

Potem sem dobil neki čuden odnos do ur.

Če govoriš z rokami, še toliko bolj; če imaš v roki največkrat pivo, je pot do poškodbe dobesedno asfaltirana.

Doma imam pokopališče ur. Edina, ki je nisem poškodoval, je žepna ura starega očeta, ki se nosi na verižici v žepu telovnika. Ker telovnika ne nosim, je končala na steni.

Nekoč sem podedoval dve krasni uri. Ena je bila taka, kot so jih v sedemdesetih nosili premožni socialistični bankirji. Druga je prišla v Evropo iz Abesinije, kjer jo je kupil italijanski vojak slovenskega rodu in jo prinesel iz vojne. Kolega Benito je s svojimi fašistki tam plenil od leta 1936 do 1941. Kolikor se spomnim, je bila to edina italijanska vojaška zmaga.

Ura iz Abesinije je bila belgijska. Tista druga od gospoda bankirja švicarska.

Ko sem se ločil, me je poklicala tašča in mi dejala, naj uri vrnem. Menim, da je bila sicer čudovita ženska pod določenim pritiskom sorodstva ...

Jasno, darila se vrača, in potem se ti ure nekako še dodatno zamerijo.

Jasno, da ni nikoli konec – neko staro uro, ki sem jo imel namen nositi k obleki, kadar jo imam za na lepše (ločitev, sodišče), in ne za na pogreb, mi je popravil mojster Jure, ki je kirurg za mehanske ure, pa še roker. Ko sem jo navil, sem jo tako dobro, da se mi je takoj zaskočila. In ostala taka.

No, ure iz tujine ni bilo nikoli, a gospa »teta ura, ki je ni« mi je ostala pri srcu.

Konec koncev je nekoč, ko je videla, kako bluzim, rekla zame dobro besedo, in sem lahko začel malo pisati za časopis. Ura iz Pariza, ki je ni bilo, je s »teto uro, ki je ni« postala ura resnice.

Ura resnice je bila, da ko prideš v časopis, vidiš, da nič ne znaš.

A to je bilo davno. Potem je bilo dolgo tako, da tudi če res nič ne znaš, da si še vedno lahko novinar. Iz tega nadnaravnega pojava so se razvile nekatere največje pizdarije v naši domovini.

Kot bi slikopleskarja prosil, naj zamenja uranove palice v nuklearki.

Čeprav so latentni slikopleskarji zanetili drugo svetovno vojno, se tega zagotovo ne bi lotili.

Verjetno iz tega pride besedna zveza pogumen novinar. To pomeni, da si tako pogumen, da tudi če nič ne znaš, še vedno soliš pamet drugim, kako naj bo.

Tisto staro uro od starega očeta sem si izprosil za spomin nanj. Mislim, da je bila to ena redkih materialnih svari, za katere sem dotlej prosil koga drugega kot le starše. Pa še tu je bil povezovalni člen med pokojnim in menoj oče.

Ura še vedno dela, za razliko od starega in aktualnega tedaj mi očeta.

To ni bila prva žepna ura, ki sem jo videl. Prva je bila leta 1954 na Gorjušah, v roki jo je držal zame star možak, zadaj je imela vgraviran vlak in se mi je zdela sijajna.

Bila je tako lepa, da sem gospoda vprašal, ali mi ta ura lahko ostane takrat, ko bo on umrl. Ker sem to povedal z glasom, ki je klical k takojšnji udejanjitvi želenega, mi je gospod uro obljubil, a je sklenil, da bo živel še naprej.

Mogoče se je tako začela zgodba s podedovanimi urami, ki jih imaš, pa potem nimaš.

Včasih tudi pravijo, da ti bije zadnja ura. Kot slišim, o nujnosti uporabe te ure največkrat govorijo v parlamentu.
Da vsem bije zadnja ura ali pa da je čas, da naj jim.

Bolj kot zadnje ure so mi všeč stare ruske ure, bolje pregovor, ki velja za njih: da so lepe, hitre in poceni. Teh ur sem imel manj kot punc iz tega pregovora.

Med kakšnim takim druženjem sem spoznal, da za kakšno od njih velja še en pregovor. Da porabi toliko kot stari ruski avti, ki jih je poganjal bencin.

V srbščini se to bolje sliši. »Troši ko ruska kola.« (Žre kot ruski avto.)

Ampak tudi z rusko uro lahko skoraj prideš do punce.

Ko sem bil stevardesa, sem moral imeti tudi uro. Ker je nisem imel, mi jo je posodi oče. Rusko. Ko me je pohotna nadrejena že na avionu nadlegovala in me spraševala, ali ji pokažem uro, in vlekla suknjič z mene, me je ubogost ure v okolju, kjer je ura dokazovala, kako pomemben si, rešila hude ure s pohotno sodelavko. Takrat je bilo Me2 preprosto »daj še mene«.

Zdaj je to eno najbolj zavržnih dejanj. Pravi moški tega ne počnejo. To počnejo pičke. Človeka, ki je to počel zaposlenim v firmi, sem za vedno odjebal.

Ruska ura me je rešila greha. Potem sem si s prvo plačo kupil lepo uro. Čez čas sem jo prodal in si za izkupiček obnovil športno tekmovalno jadrnico za enega.

Potem sem s to jadrnico zbrodolomil na morju pred Baško, izgubil krmilo in me je pod večer prineslo – bog že ve, kaj je prav – direkt pred oštarijo.

Ko me je tam našla žena, ki je sprožila reševalno akcijo, sem takoj videl, koliko je ura, čeprav je nisem imel. Ekstra sem pokasiral, ker je morala plačati meter piva, ki sem ga, malo krvaveč brodolomec na up popil med čakanjem na reševalce.
Zato zdaj, ko kdo reče, da je neka ura res huda, točno vem, o čem govori.

Nekaj res hudih ur sem poklonil tudi nekaterim res hudim junakinjam obeh ruskih pregovorov.

Ne me basat', da se na koncu vse poravna. Se lulček. Najbolj zoprne so obljube, ki jih človek ne more držati, pa potem plača zanje dvojno.

Naj vam zadnja ura ne bo huda, pač pa zlata.