NE ME BASAT
Kolumna Primoža Kališnika: Slika, Jurčkova
Jureta Cekuto sem spoznal prav na Veleslalomu estrade v Mariboru, postajal je neki selebriti, bil je iskreno prijeten, nekakšen rezervni plejboj.
Odpri galerijo
Foto: Brane Piano
Ljudi se spominjamo po različnih stvareh, verjetno najbolj po njihovih dejanjih, početjih in pa predmetih, ki nas spominjajo nanje.
Mogoče so predmeti še močnejši generatorji spominov kot neka v čas in reminiscence ujeta dejanja, bi človek pomislil, ko vidi, kako odločno se ljudje, ko se razidejo ali sprejo, odločimo rešiti se predmetov, ki smo si jih nekoč delili.
Včasih so verjeli, da ob otrokovem rojstvu ob zibki stojijo tri vile, sojenice, ki odločajo o njegovi usodi; prva sodi mladost, druga zakonsko življenje in tretja starost. Po drugem verovanju je malček bolj resno, lahko bi zapisal, da so lepe misli, kot se o sojenicah pojavljajo v literaturi, prevedene v realnost. Prva sodi veselo in srečno življenje – to je mladost, druga žalost in nesrečo, kar je verjetno zakonsko življenje, tretja pa smrt, kar je starost, ko se ta odloči, da gre na dopust.
Ker sojenice govorijo jezik, ki ga otrok v zibki ne razume, pa naj pridejo prvo, tretjo ali sedmo noč po rojstvu, kot naj bi bil njihov uradni delovni čas, potem ljudje hodimo k vedeževalcem, da nam za evre povedo tisto, kar imamo v resnici s sojenicami vključeno v socialno zavarovanje ...
Meni je druga sojenica usodila, da sem se v času, ko so ljudje navadno poročeni, nekajkrat selil.
To so bila relativno hecna početja, saj sem v avto natlačil nekaj knjig, simulator veslanja in nekaj slik, ki so ostale po starših; nič posebnega, le meni ljube grafike, ki so nastajale v zlati dobi slovenskega tovrstnega likovnega izražanja. No, poleg v agregatno stanje grafike ujetih Zelenka, Miheliča, Jemca sem s seboj vedno tovoril tudi majhno platence, ki ga je naoljil nekdo, ki ga likovni kritiki sploh ne bi pustili, da ga vozim v avtu skupaj s prvozapisanimi.
Jure Cekuta. Olje sem dobil nekoč v dar od Igorja Saviča, urednika Stopa, po tem, ko sem od tam prestopil na Slovenske novice, tisto, kar smo in sem si zmislili v Mariboru, Veleslalom zvezd, pa je ostalo tam. Pravijo, da je slika toliko vredna, kot ti je všeč – in meni ta slika je, in zato je bila moja zvesta sopotnica ob vseh selitvah zadnjih let.
Zdaj visi tudi v kuhinji, nad štedilnikom, in kak kritiški zlobnež in slikar je rekel, da zato, ker mast olja ne poškoduje – pa ni tako, je povsem preprosto: če pijem kavo za mizo, se zazrem v jutro skozi sliko, ki mi je všeč.
Jureta Cekuto sem spoznal prav na Veleslalomu estrade v Mariboru, postajal je neki selebriti, bil je iskreno prijeten, nekakšen rezervni plejboj. Imel je velikega cherokeeja, s katerim je hotel narediti vtis – obtičal je v globokem snegu pod snežnim stadionom.
Z Igorjem sva bila verjetno dvakrat tudi pri njem doma v priceljski vili. Bil je sijajen gostitelj, družba tam pa vedno zanimiva: pokojni dr. Janez Drnovšek, ki je bil nedostopen kot Tutankamon, reka ministrov in politikov, pa Izraelec, menda gospod Ari, ki je nekaj delal v železarnah na Ravnah, zame najbolj zanimiv in najprijetnejši izmed vseh.
Bil je zanimiv in zvit sogovornik, njegova žena pa zbirateljica umetnosti – jasno je bilo, da Ari ni filharmonik, ampak resen gospod, kakršnih sem iz njegove dežele in roda spoznal še nekaj – ne vem, če mi nista vsaj dva rekla, da sta bila med spopadi tam okoli svete dežele tankista. Hecni so ti tankisti, ko zlezejo iz zverine, se še vedno ukvarjajo z zbiranjem podobnega železa.
Jureta sem pozneje razkošneje videl še enkrat, v Bohinju, ko se je šel kandidata za predsednika, nekdo je zlobno pripomnil, da se z vstopom v politiko poskuša rešiti sistema, ki je že hodil za njim.
Potem le bežno, še kdaj, sem mu pa sledil v medijih, okoli Patrie, in bi kar verjel, kot mi je dejal nekdo izmed v take balete na silo vpletenih, da se je vse zapacalo, ko nekdo ni dobil toliko kot drugi. V Sloveniji, jasno, in da naj jih lulček opazuje, kdor pravi, da to ni res, je pribil.
Jure s slikanjem bržkone ni mogel preživeti, pa je iskal svojo tržno nišo, predvidevam. Ne vem in me ne zanima.
Njegovo oljce, ki se obnavlja z oljem nad šporgetom, mi je nadvse pri srcu. Ko ga pogledam, se spomin nanj. Brez vsake sodbe.
Ljudi se spominjamo po različnih stvareh, verjetno najbolj po njihovih dejanjih, početjih in pa predmetih, ki nas spominjajo nanje.
Ali pa po obojem, kot se je pripetilo meni.
Če se spet selim, gre z menoj.
Mogoče so predmeti še močnejši generatorji spominov kot neka v čas in reminiscence ujeta dejanja, bi človek pomislil, ko vidi, kako odločno se ljudje, ko se razidejo ali sprejo, odločimo rešiti se predmetov, ki smo si jih nekoč delili.
Včasih so verjeli, da ob otrokovem rojstvu ob zibki stojijo tri vile, sojenice, ki odločajo o njegovi usodi; prva sodi mladost, druga zakonsko življenje in tretja starost. Po drugem verovanju je malček bolj resno, lahko bi zapisal, da so lepe misli, kot se o sojenicah pojavljajo v literaturi, prevedene v realnost. Prva sodi veselo in srečno življenje – to je mladost, druga žalost in nesrečo, kar je verjetno zakonsko življenje, tretja pa smrt, kar je starost, ko se ta odloči, da gre na dopust.
Ker sojenice govorijo jezik, ki ga otrok v zibki ne razume, pa naj pridejo prvo, tretjo ali sedmo noč po rojstvu, kot naj bi bil njihov uradni delovni čas, potem ljudje hodimo k vedeževalcem, da nam za evre povedo tisto, kar imamo v resnici s sojenicami vključeno v socialno zavarovanje ...
Meni je druga sojenica usodila, da sem se v času, ko so ljudje navadno poročeni, nekajkrat selil.
To so bila relativno hecna početja, saj sem v avto natlačil nekaj knjig, simulator veslanja in nekaj slik, ki so ostale po starših; nič posebnega, le meni ljube grafike, ki so nastajale v zlati dobi slovenskega tovrstnega likovnega izražanja. No, poleg v agregatno stanje grafike ujetih Zelenka, Miheliča, Jemca sem s seboj vedno tovoril tudi majhno platence, ki ga je naoljil nekdo, ki ga likovni kritiki sploh ne bi pustili, da ga vozim v avtu skupaj s prvozapisanimi.
Jure Cekuta. Olje sem dobil nekoč v dar od Igorja Saviča, urednika Stopa, po tem, ko sem od tam prestopil na Slovenske novice, tisto, kar smo in sem si zmislili v Mariboru, Veleslalom zvezd, pa je ostalo tam. Pravijo, da je slika toliko vredna, kot ti je všeč – in meni ta slika je, in zato je bila moja zvesta sopotnica ob vseh selitvah zadnjih let.
Zdaj visi tudi v kuhinji, nad štedilnikom, in kak kritiški zlobnež in slikar je rekel, da zato, ker mast olja ne poškoduje – pa ni tako, je povsem preprosto: če pijem kavo za mizo, se zazrem v jutro skozi sliko, ki mi je všeč.
Jureta Cekuto sem spoznal prav na Veleslalomu estrade v Mariboru, postajal je neki selebriti, bil je iskreno prijeten, nekakšen rezervni plejboj. Imel je velikega cherokeeja, s katerim je hotel narediti vtis – obtičal je v globokem snegu pod snežnim stadionom.
Z Igorjem sva bila verjetno dvakrat tudi pri njem doma v priceljski vili. Bil je sijajen gostitelj, družba tam pa vedno zanimiva: pokojni dr. Janez Drnovšek, ki je bil nedostopen kot Tutankamon, reka ministrov in politikov, pa Izraelec, menda gospod Ari, ki je nekaj delal v železarnah na Ravnah, zame najbolj zanimiv in najprijetnejši izmed vseh.
Bil je zanimiv in zvit sogovornik, njegova žena pa zbirateljica umetnosti – jasno je bilo, da Ari ni filharmonik, ampak resen gospod, kakršnih sem iz njegove dežele in roda spoznal še nekaj – ne vem, če mi nista vsaj dva rekla, da sta bila med spopadi tam okoli svete dežele tankista. Hecni so ti tankisti, ko zlezejo iz zverine, se še vedno ukvarjajo z zbiranjem podobnega železa.
Jureta sem pozneje razkošneje videl še enkrat, v Bohinju, ko se je šel kandidata za predsednika, nekdo je zlobno pripomnil, da se z vstopom v politiko poskuša rešiti sistema, ki je že hodil za njim.
Foto: Brane Piano
Potem le bežno, še kdaj, sem mu pa sledil v medijih, okoli Patrie, in bi kar verjel, kot mi je dejal nekdo izmed v take balete na silo vpletenih, da se je vse zapacalo, ko nekdo ni dobil toliko kot drugi. V Sloveniji, jasno, in da naj jih lulček opazuje, kdor pravi, da to ni res, je pribil.
Jure s slikanjem bržkone ni mogel preživeti, pa je iskal svojo tržno nišo, predvidevam. Ne vem in me ne zanima.
Njegovo oljce, ki se obnavlja z oljem nad šporgetom, mi je nadvse pri srcu. Ko ga pogledam, se spomin nanj. Brez vsake sodbe.
Ljudi se spominjamo po različnih stvareh, verjetno najbolj po njihovih dejanjih, početjih in pa predmetih, ki nas spominjajo nanje.
Ali pa po obojem, kot se je pripetilo meni.
Če se spet selim, gre z menoj.
