Kolumna Primoža Kališnika: Spomenik Bosancu

Vsak ima svojo zgodbo, zdaj, ko se je čas ne samo ustavil, pač pa se zdi, da se vrti nazaj.
Ko si zamišljamo, kako bo v prihodnosti, se spominjamo lepega, kot je bilo v preteklosti.
Vmes pa imamo ta naš zdaj, ki nam ni preveč všeč.
Ta zdaj bo eden izmed močnejših odtisov v našem spominu, zagotovo.
Vsak ima svoj zdaj in vsak ga živi po svoje.


Jasno, a ima tudi zdaj ta »zdaj« svoje odtenke. Tisti, ki zdaj delajo v svojih službah, imajo povsem drugo življenje kot mi, ki zdaj delamo od doma.
Jasno, da se življenje rado pošali tudi v zahtevnejših dneh.
Zdaj, ko bi človek rad svoj zdaj preživljal v relativnem miru, že vse karantenske dni obnavljajo naš prastari blok.

Popolna preobrazba v prevodu pomeni, da že tretji teden zapored od sedmih zjutraj pojejo vrtalniki in pnevmatska kladiva in da se na oknih namesto rož pojavljajo obrazi fantov, ki se pojajo po odrih, vse do četrtega štuka.
Zdi se, kot da sploh ne vedo, da smo oni, za šipami, v karanteni – pobje se menijo, šalijo se, malo tudi tulijo, si spustijo muziko in delajo do pete popoldne.
Slovenija je Bosancem bleda mati, se zdi – ne verjamem, da imajo tam, kjer spijo, med posteljami dva metra prostora. Ali maske.

Edini, ki je imel masko, je bil Dolenjček, obrtnik, ki me je prosil, ali lahko pritrdi novo balkonsko ograjo iz stanovanja, ker sicer ne doseže vijakov.
Jebeš tako karanteno, a ni bilo druge. So mi rekli, da ga ne bi smel pustiti v stanovanje, ampak verjamem v maske in dihanje skozi nos, prezračevanje in v umetnost uporabe čistila.
Če se vrnem k mojim Bosancem na oknih …
Se je sploh kaj spremenilo zanje, v vseh desetletjih, kar delajo v Sloveniji? Ja, tudi tlačanijo, če se spomnim gospe Hilde.

Enkrat sem na Ljubljanskem maratonu tekel z majico »Bosanci, oprostite, nismo vsi Slovenci hilde.«
Tisti, ki mi jo je natisnil, je dejal, da bom imel težave. Imel je prav.
Ker je v Sloveniji ogromno hild.
Ko so prvo med hildami zaprli, se njena jata ni prav dosti zmanjšala.
Slovenija je dežela hild. Takih hild, ki se nikoli niso opravičile. Obeh spolov, jasno, z izrazito dominacijo moškega.
V bloku, kjer zdaj živim, sem preživljal otroštvo.
V bloku, kjer živim, sem spoznal Bosance.

Oče je marsikatero nedeljo, ko se je vračal iz službe, na železniški postaji pobral izgubljence, ki so prišli v Slovenijo s trebuhom za kruhom, in stali tam povsem izgubljeni, kot bi bili na Luni.
Povabil jih je domov, skupaj smo pojedli kosilo, v roko jim je stisnil nekaj denarja, dodal staro srajco ali suknjič … in so odšli svojo pot. Na gradbišča.
Pod blokom so bile včasih barake, kjer so tudi živeli delavci. Enemu izmed njih je večkrat pomagal, nato mu je nekoč posodil nekaj več denarja.
Človek je v trenutku izginil in dolgo ga nismo videli. Ko se je pojavil, je rekel, da nikoli ni dobil tega denarja.
Ampak oče ni o tem nič govoril. Tisti z železniške postaje so še vedno prihajali k nam na kosilo.

Dovolj majhen sem bil, da se mi je za vedno spravilo v spomin, da smo si vsi ljudje enaki.
Včasih se nam, na tej strani oken, zdi, da smo več kot oni, na drugi strani, ki se zato, da bo nam topleje, jebejo z izolacijo pri treh stopinjah.
Tisto majico še vedno imam nekje spravljeno, tisto, z napisom o Hildi.
Saj ne rečem, da me spravlja v težko opisljivo srečo, ko se na stolu, v domači službi, ob oknu tresem v ritmu muzike za ples, kot jo zna zaigrati samo pnevmatsko kladivo. V normalnih časih bi se mi trgalo …
Zdaj se mi vse zdi nekako normalno. Je pač tako.
Se pa vsak dan znova vprašam, ali kdo skrbi za tele fante, potem ko se vrnejo v svoje sobice in se nagneteni družijo do naslednje zore, ko morajo spet auf in spet na gradbišče.

Menda bo gradbeništvo za silo ohranilo naše gospodarstvo. Da je trenutno edini generator, ki ima še dovolj nafte, da nam daje luč.
Ko bo tegale konec, čez čas, bolje, ko se bo umirilo in se bomo vzpostavili nazaj v svoja mala, samozadostna življenja, bodo nekateri zagotovo zasluženo dobili odlikovanja za vse, kar so storili v času težke skušnje.
Vsak, ki bo dobil priznanje, si ga je stokrat zaslužil.
Ampak, enkrat bomo morali v Ljubljani, in to ne na Fužinah, postaviti tudi spomenik.

Spomenik Bosancu. Mirsad Begić naj ga naredi. Človek brez obraza, z vedrom za malto in kelo v roki, kako zgrbljen stoji, kot ne bi bil v času in prostoru, in z obrazom, ki ga ni, zre v nas.
Ne me basat', da bi to ne bilo prav. Evo, Zoki, častim idejo!
Spomenik Bosancu bi bil džamija, ki bi jo zanje zgradili Slovenci.
Ko bomo imeli ta spomenik, takrat bo pri nas v redu. Zares v redu.
Evo, spet ta bosanska buča na oknu. Dvignem palec, vse je v redu. Dvigne palec, vse je v redu.

Oba sva notri in oba sva zunaj, odvisno pač, iz katerega sveta gledaš. Ni pa povsem isto, a ne ...