Kolumna Primoža Kališnika: To tako je, pa če vam je prav ali pa ne

Če rečeš, da je nekaj nemogoče, je povsem mogoče, da te je nemogoče prepričati, da je to mogoče.
Pred tridesetimi leti bi nihče ne verjel, da bodo Slovenske novice živele tako dolgo in da bodo nekoč dobile še posebno prilogo, kot je ta, kjer smo zdajle.

Trije, ki smo bili v ekipi na prvi dan Slovenskih novic, smo še danes med stroški v Delovi hiši, eden iz kolofona pa je že globoko v pokoju, a še vedno dela za Novice.
Teh trideset let je dokaz, da ni nič nemogoče.
Mogoče je, da se zgodi kdaj tudi nemogoče in ti kdo reče, fino, da ste bili poleg in ste še na zunanji strani nebes, a to je manj verjetno, čeprav so naravne zakonitosti imena iz prvega kolofona precej zredčile. Prvi novičarji se največ srečujemo na pogrebih, ker je eden vedno nekoliko bolj mrzel od drugih.

Slovenske novice so v Sloveniji na ravni potice, brez njih bi naša dežela ne bila, kakršna je, pa tudi novinarstvo bi ne bilo, kot je.
Brez Slovenskih novic bi desetine in desetine ljudi, ki pišejo dobro, a drugače, nikoli ne dobilo službe.
In desettisoče zgodb bi ne bilo zapisanih in življenje bi bilo res tako, kot bivši sodržavljani mislijo o Slovencih: da smo še kar prijazni, a na smrt dolgočasni in malo glupi.

Tisto zadnje seveda vzamem na svoja ramena.
V zadnjih letih sem spoznal nekaj res nemogočih ljudi in nisem verjel, da je sploh mogoče, da so tako nemogoči. Poleg tega da jim je še uspelo dobiti tudi moč in vpliv in premoženje in celo oblast.
Ko so izšle prve Slovenske novice, se je kaj takega za prihodnost zdelo nemogoče, za takratnost pa mogoče.
Če bi bilo upanje o novi Sloveniji leta 1991 zavito v papir, bi bile to Slovenske novice.
Pred Slovenskimi novicami je bil eno leto v igri prvi slovenski tabloid, Delo plus.

Pogledal sem v tisto, kar sem zapisal o tistih časih, samo zase, ne dolgo nazaj ...
»V Delu plus, kljub temu da je izhajal v socializmu in v času, ko je Udba poznala vsak naš korak, saj so se tudi novinarski kolegi rekreirali v njej, ni bilo nič naročenega. To je ta težko opisljiva razlika med letom 1990 in letom 2021. Ker tistega izpred 31 let ne poznamo ....
... Gospodje, ki so si zamislili Delo plus, so imeli velika jajca. Res je sicer, da smo jih potem kakšno leto in dan namesto njih nosili drugi, a so imeli še vedno trdno hrbtenico, tudi ko jim je postajalo vse bolj vroče ...
... Pri Plusu, tistem prvem in samostojnem, smo z grožnjami s smrtjo živeli vsak dan. Prihajale so od povsod, in tistih najbolj glasnih se je bilo treba še najmanj bati. Polne gate si dobil ob tistem, kar si slišal med vrsticami. Od tistih, ki so bili tega sposobni, in to ne samo v prihodnosti ...
... Zgodb je bilo neskončno, veliko tega je bilo skritega pod preprogo v na videz varnem socializmu. V najvišji politiki, državnih poslih, poslih, policiji, kriminalu ...

... Plus se je končal, še danes se spomnim, »zato, ker so vse zgodbe tako temne, oglaševalci ne bodo več dajali denarja«.
Ne bo držalo ... Plus pravzaprav ni imel oglasov. Postal je prenevaren tudi za pogumne ljudi iz Delove hiše, ki so ga postavili in hkrati vodili Delo.
Slovenske novice so bile najboljši mogoč še časten izhod. Rojstvo tega časopisa je vse vrste pletilcev mrež odrešilo skrbi, da poka že preblizu njih; Slovenci pa smo dobili časopis, časopis za vse. Z velikimi zgodbami druge vrste, kjer je tudi grmelo in pokalo, za glavo pa ni šlo več ...
... Lepše stvari ne vedno lepega življenja so prinašale Novice. Brez njih morda tudi Dela ne bi bilo; a to vedo le maloštevilni. Novice so dojile Delo in ga iskreno podpirale z vsemi močmi.«

Evo, to so delčki iz moje knjige spominov na novinarstvo v nakladi enega izvoda, kot sem jih zabeležil v spominu na leto, preden so se rodile Slovenske novice. In na ono, ko so se.
Če bi se danes pogovarjal s kom in mu govoril zgodbe izpred tridesetih let, bi me zagotovo prosil, naj jih zapišem, saj je dobrih slovenskih pravljic premalo.
Pravljica je domišljijska pripoved, kar pomeni, da bi bilo povsem nemogoče, da bi te zgodbe zapakiral v pravljico, saj bi bila to laž.
Kdo bi verjel, da je mogoča, da je resnica lahko laž, a ne?
To je še kar hecna definicija resnice.

Tisto, kar smo se šli pri Delu plus, so bile igre s hudičevim repom in morda bi jim Vitomil Zupan, slovenski pisatelj, zame na stopničkah za zmagovalce za vedno, zapisal, »da je hudir z zadnjim udarcem repa skresal iskro, iz katere so vzplamtele Slovenske novice«.
Leto kasneje sem se peljal, bilo je 7. ali 8. junija, iz nemškega Frankfurta, kjer je nastopila slovenska reprezentanca v duatlonu, ki smo jo prvič zbobnali skupaj.
Na radiu so povedali, da so v domovini fentali Ivana Krambergerja. S prijateljem, s katerim sva vozila zguncan kombi s športniki, sva se le spogledala in obema je bilo vse jasno. Človeka smo poznali, velikokrat se je oglasil na uredništvu Novic ... Vesoljec, zanj na Zemlji res ni bilo prostora. Ampak tudi vesoljca lahko, če si pijan, dobro zadeneš, pa magari okoli ogla.

Pospravili so ga. Ker smo bili takrat pri Slovenskih novicah in smo imeli Plusovo izkušnjo, smo vedeli, da je vse mogoče. Bolje, da ni nič nemogočega.
Še zadnji kos tistega spomina in spominske knjige o Novicah, kot sem si zapisal ob tridesetletnici časopisa, kot ga še ni bilo ...
»Morda se komu zdi drugače, a Delova hiša se pobira. Kar nekaj znakov je, da je tako – in tudi kakšen razlog. Velika tradicija dobrega slovenskega novinarstva in tudi kakšen delček onega, ki morda ni bil tako spoštovan, pa najbolj prvinski.«

Morda se vam bo zdelo nemogoče, a mislil sem na Slovenske novice. Če bi ne videl kolofona, sploh ne bi verjel, da sem bil v prvi postavi.
Novice so imele na radiu reklamo, kjer se je pelo »Kakšne so danes novice ...«, ko pa smo bili munjeni, smo tisti iz prve ekipe po šihtu na Novicah na poti iz oštarije peli dodatek » ... prazne, brez ene resnice«.
Kar je bila debela laž, le rimalo se je resnično dobro.
Če bi svojo domovino zavil v papir, bi jo v Slovenske novice. To tako je, pa če vam je prav ali pa ne.