Kolumna Primoža Kališnika: V vrsti pri Luciferju in svetem Petru

Imam najboljšega prijatelja. Najboljši prijatelj je tisti, ki te vsak dan ob istem času zjutraj pokliče in te vpraša, kako si. Je tisti, ki ti ne zameri, če ga – če te kakšen dan mi mogel poklicati – vprašaš, zakaj te ni poklical.
In ti ga skoraj nikoli ne pokličeš.

V resnici veš, da bi te moral poslati nazaj v mamo in jo vljudno prositi, naj te nikoli več ne spusti ven, bolje, da bi se ne mučila, da te preusmeri nekako nazaj v očeta, pa naj se on zajebava s teboj, če se hoče.
Itak pravijo, da je v življenju več poti ...


Ta moj najboljši prijatelj ima neskončno rad ljudi. V zadnjih dveh mesecih je svoj prosti čas in še veliko čez namenil skrbi za zdravje sodržavljanov.

Zdi se mi, da je opazil, da so maske padle, in da je zaznal prihod padlih angelov; to sodim po tem, da se je začel zajebavati.
»Zdaj me samo zanima, koliko časa se bo še nadaljevala prikrita islamizacija Slovenije,« se je pošalil.
Ja, sem morda odgovoril, minister Počivavšek je v bistvu veliki mufti in ne več bademajster, kot ga ljubkovalno kličejo iz časov, ko je bil še glavni v toplicah in je morda okoli bazenčkov in vrelčkov nosil tangice v velikosti maske, in še ni bil kapo di banda v maskirni industriji, ki pod krinko virusa islamizira krščansko Slovenijo.

»Zdaj mora samo še priti na slovesno odprtje džamije in vse bo jasno,« sem še dodal zrno zlobe v že tako deževnem jutru.
Naj bo taliban ali bademajster, plavati zna dobro.

Prijatelj je dogradil pogovor z ugotovitvijo, da se stvari planetu dogajajo po svoje in ne po naše – v razviti Evropi, temelječi na krščanski tradiciji, so pred tedni isto Evropo še reševali tudi tako, da so muslimanskim ženskam prepovedali zastirati obraze. Zakonsko.

Kako pa bi bilo videti, a ne, če bi ženska nosila irhaste hlače, jodlala, zvonila z velikimi ali malimi zvonci, čez obraz pa bi bila pokrita? To ne gre.
To ne gre, a ne, če hoče bog gledati naše obraze.
Stvari so šle še naprej. Zdaj so naenkrat vse ženske postale muslimanke, redko jo najdeš, ki bi bila brez.
Maske.
Ženska brez maske ni prava ženska. Če je nima, ji še vedno ostane maskara. Maska-Ra. Ra je po staroegipčansko bog sonca, stvarnik ljudi in bogov.
Ženskam ne moreš do živega, če že odgrneš masko, te pokonča z enačbo maska + ra.

Moški smo bolj preprosti. Nam nobena maska ne pomaga, z njo ničesar ne skrijemo. Ne praznih ust, od koder so šli zobje na dopust za vedno, in tudi če masko zapeljemo na drugo stran našega navratnega planeta, bomo morda z njo pokrili plešo, lasje pa še vedno ne bodo rasli.
Nekako se mi zdi, da z maskami ne bomo rešili našega časa, da bi se prelili v kakšnega drugega.
Stvari se počasi vračajo na svoje. Vsak drugi naslov je Ljubezen v času korone ali Maske so padle. Človek je ribogojnica idej.
Ljubezen je izmišljena, pravijo, da je to za pusije, kaj pa vem; in prav tako ne vem, od kod pride izraz »maske so padle«.

Za »padlega angela« vem, to je nekdo, ki je bil dober in uspešen in je nato postal slab. V krščanskem, judovskem in muslimanskem izročilu je to angel, ki se je uprl Bogu in je bil zato izgnan iz nebes. Dobro so se trije največji zmenili med seboj za skupno točko – kot bi ne bili trije, temveč en sam, s tremi knjigami, svetim pismom, talmudom, koranom?
Ko sem iskal razlago za padle maske, sem prišel do pogrebov v rimskih časih in sem se raje ustavil – v sedanjosti se izraza maske in smrt kar prevečkrat družita.

Nekoč mi je eden od slovenskih ezoteričnih mislecev dejal, da mora človek najbolj paziti, da v želji, da dela dobra dejanja, ki jih sicer lahko le bog, ne postane padli angel. Razočaran, ko mu ne uspe, se v njem namreč nekaj prelomi in postane svoje nasprotje.
Postane padli angel.
Padli angeli so najbolj nevarna bitja na planetu. Nekdo, ki je bil nekoč dober, se tega dobro spominja, a nikoli več ne more nazaj in zato postaja še slabši …
Ne vem, kaj mi je pri nas manj všeč, da so padle vse maske ali da so se prikazali vsi padli angeli?
Vsekakor se je to zgodilo v istem času.
Ne me basat, da se je to zgodilo po naključju.

Kar se mene tiče, mi je precej jasno, da je tale težki čas, ki smo ga preglodali, dobro pokazal, kdo je kdo.
Nekaj dobrih je, na vse straneh, a zaradi njih ni posebne gneče. Pa ne zaradi ukrepov, ki zahtevajo fizično distanco ...
Zdi pa se mi, da se tudi padli angeli ločijo na dve podangelski skupini: na tiste, ki so slabo kljub vsemu naredili v dobro drugih, in na tiste, ki jim je za kakršno koli dobro drugih popolnoma vseeno, saj jih zanima le, da jim maske še nekaj časa ne bi zdrsele z rilčkov in bi ljudje mislili, da so še vedno angelčki.

Ko bo Lucifer spuščal v pekel, bo dolga vrsta – daljša od one, ki bo pri svetem Petru čakala na vizum za v nebesa.
V Svetem pismu piše, da je Kristus Jezus »določen za sojenje živim in mrtvim«, ne pa Peter. Samo mimogrede, da se ne boste preglasno jezili, če bo vseeno mamo za počakati ... Tudi Peter ima šefa.

No, pa še tole, če boste v teh dneh kaj hodili naokoli: po legendi je bil Lucifer pomemben nadangel v nebesih, ki ga je napuh privedel do upora proti Bogu. Ko je upor propadel, ga je Bog skupaj s tretjino svojih privržencev izgnal iz nebes, zdaj pa naj bi prebival na zemlji. In nima šefa, je samozaposlen. Po mojem bo dobil nadomestilo za zadnja dva meseca, čeprav je delal na veliko.
Zdaj vem: maske so padle že v nebesih.