NE ME BASAT'
Kolumna Primoža Kališnika: Vrnitev Frančka piromančka
No, zdaj imam Frančka piromančka tako rekoč doma. V bloku za Bežigradom, kjer stanujem, so že tretjič zažgali zabojnike za smeti.
Odpri galerijo
Sem ter tja te kakšen dogodek spomni na stvari, ki si jih že skoraj pozabil. Še toliko bolj, če je to eden od štirih elementov, ki sestavljajo svet: voda, ogenj, zemlja, zrak. Tako je rekel sicilijanski kolega Empedoklej in dodal, da med njimi posredujeta še Ljubezen in Sovraštvo, ki sta vzrok raznolikosti sveta in harmonije v njem. Ljubezen združuje, ker razdvaja enakovrstne, in sovraštvo razdvaja, saj združuje enakovrstne.
To sem prepisal, zato me ne sprašujte podrobnosti. Čeprav me mika, da bi razumel.
Voda, ogenj, zemlja, zrak, kot jih vidim?
Letos sem spil nekaj več vode kot prejšnja leta, zaradi ledvic. In ker je špricer cenejši, kot če tolčeš čistega. Zemlja: vanjo smo položili rezervno taščo Mojco, neskončno originalno in dobrosrčno žensko, ki se je nekega dne odločila, da se ne bo več zdravila in da se bo počasi iztekla iz življenja. Na smrt se je pripravila v popolnosti, vse tuzemeljske stvari je uredila, nič ni ostalo nerešenega, še besedilo in sliko za parto je sama izbrala, in ne bi se čudil, če bi si še besed zadnjega slovesa ne zapisala sama.
Tu se nič ne hecam: sama se je najbolj poznala, zakaj bi jo opisovali drugi? Predsednik države je poslal venec, in že smo pri tretjem elementu, zraku. Namreč, v njem je obstalo vprašanje, kaj vse moraš storiti, da si zaslužiš pogreb z državniškimi častmi. Po moje si ga nekdo, ki zelo bolnim desetletja vliva novo in novo upanje, ne le zasluži, temveč se preprosto spodobi, da bi se domovina od velikih ljudi tako poslovila. Nekaj nedorečenega je, vsaj zame, ostalo v tretjem elementu, zraku; domovina ima okoli sebe precej zraka, le kisika ji zmanjkuje.
Ogenj je nekaj, česar ne pozabiš. Leta 1963 sem bil tako vesel matere, ki se je vrnila domov s fakultete, da sem od veselja položil ročici na prižgan šporget. Nič posebnega, in če poenostavim, mi le nekaj časa niso mogli odvzemati prstnih odtisov.
Ko sem se pocelil, sva z očetom nekje v gmajnah nad Kamnikom skakala čez ogenj, v katerem so pekli krompir in koruzo – jasno, da sem pristal v žerjavici, ampak zdaj sem bil že izkušen in sem z opeklinami suvereno opravil.
Nato sem sposobnost odpornosti proti navadnemu ognju izgubil, se mi zdi, saj sem ugotovil, da se najbolj opečeš od življenja, in glede frekvence opekanja mi je šlo kar dobro.
Ogenj me je vseeno dobesedno zaznamoval, zato ni nič čudnega, da si nisem postal dober s piromani, ne da bi večinoma vedel, za kaj gre.
V dvajsetih sem za preživetje delal vse, tudi legalne stvari. Bil sem turistični vodnik za sindikalne izlete v Belo krajino, kar se je ne na koncu, pač pa že v sredini končalo z veselico v zidanici nad Semičem. Ko sem nekoč zaradi nižje sile moral za rob zidanice, sem v odprti kleti našel fanta, ki je na sveže sestavljeno grmado lesa ravno pritikal vžigalico; res se je potrudil.
Nič ga nisem vprašal, kaj dela, samo degažiral sem ga, da je letel kot žoga iz rok Jana Oblaka, ko jo ta nažge nad sovražnika. Hvala bogu, da smo pravočasno pogasili, da nam izlet ni pogorel, z malo smole bi sindikat lahko izgubil nekaj članov.
No, potem, ker sem delal vse sorte, sem napisal pesmico z naslovom Franček piromanček. Morda se je kdo še spomni, govori pa o gasilcu Frančku.
»Pod lipo sred Horjula je gasilska šula, tam je mali Franček, Franček piromanček.« Menda je šlo tako nekako, potem pa Franček zakuri kmetijo, gasilci veselo gasijo, a izza žive meje Franček veselo se smeje.
V Horjulu je res gasilski dom in vsak teden se večkrat vozim mimo, v Polhograjce, z biciklom, drezam pa v Frančke, ki tam zlagajo cevi, raje ne. Menda je bilo nekoč enemu od gasilcev res ime Franček, tako ljudski glas ...
Enkrat pozneje sva s kolegom Igorjem v Istri ugotovila, da ni lepšega, kot če z gorskim kolesom slediš požarom. Cel dan sva si vzela za to.
Enkrat tako dobro, da sva bila osmoljenca dogodka, ogenj je bil zvit in zavit in dolg. Pod večer se je izkazalo, da se vedno pojaviva tam, kjer je zagorelo. K sreči je bil avtor izvirnika istrski gasilec, midva sva le izkoristila tržno nišo.
No, zdaj imam Frančka piromančka tako rekoč doma. V bloku za Bežigradom, kjer stanujem, so že tretjič zažgali zabojnike za smeti. Prvič je ogenj še dobro polizal blok, ko so zabojnike prestavili deset metrov stran, pa je Franček dobil zalet. V treh dneh, če se ne motim, je dvakrat požgal ta velike zabojnike. Še danes ležijo na Glavarjevi.
Zato ga zdaj vljudno prosim, naj tega ne počne več, ker je prenevarno.
Prej ali slej se bo opekel. Res ni potrebe, da bi hitel, na koncu nas itak pogrejejo na ognju, zapakirajo, potem pa parkirajo ali v zemljo, zrak ali v vodo.
In smo spet pri štirih elementih, dragi Franček piromanček. Eden te bo že ujel.
To sem prepisal, zato me ne sprašujte podrobnosti. Čeprav me mika, da bi razumel.
Voda, ogenj, zemlja, zrak, kot jih vidim?
Letos sem spil nekaj več vode kot prejšnja leta, zaradi ledvic. In ker je špricer cenejši, kot če tolčeš čistega. Zemlja: vanjo smo položili rezervno taščo Mojco, neskončno originalno in dobrosrčno žensko, ki se je nekega dne odločila, da se ne bo več zdravila in da se bo počasi iztekla iz življenja. Na smrt se je pripravila v popolnosti, vse tuzemeljske stvari je uredila, nič ni ostalo nerešenega, še besedilo in sliko za parto je sama izbrala, in ne bi se čudil, če bi si še besed zadnjega slovesa ne zapisala sama.
Tu se nič ne hecam: sama se je najbolj poznala, zakaj bi jo opisovali drugi? Predsednik države je poslal venec, in že smo pri tretjem elementu, zraku. Namreč, v njem je obstalo vprašanje, kaj vse moraš storiti, da si zaslužiš pogreb z državniškimi častmi. Po moje si ga nekdo, ki zelo bolnim desetletja vliva novo in novo upanje, ne le zasluži, temveč se preprosto spodobi, da bi se domovina od velikih ljudi tako poslovila. Nekaj nedorečenega je, vsaj zame, ostalo v tretjem elementu, zraku; domovina ima okoli sebe precej zraka, le kisika ji zmanjkuje.
Ogenj je nekaj, česar ne pozabiš. Leta 1963 sem bil tako vesel matere, ki se je vrnila domov s fakultete, da sem od veselja položil ročici na prižgan šporget. Nič posebnega, in če poenostavim, mi le nekaj časa niso mogli odvzemati prstnih odtisov.
Ko sem se pocelil, sva z očetom nekje v gmajnah nad Kamnikom skakala čez ogenj, v katerem so pekli krompir in koruzo – jasno, da sem pristal v žerjavici, ampak zdaj sem bil že izkušen in sem z opeklinami suvereno opravil.
Nato sem sposobnost odpornosti proti navadnemu ognju izgubil, se mi zdi, saj sem ugotovil, da se najbolj opečeš od življenja, in glede frekvence opekanja mi je šlo kar dobro.
Ogenj me je vseeno dobesedno zaznamoval, zato ni nič čudnega, da si nisem postal dober s piromani, ne da bi večinoma vedel, za kaj gre.
V dvajsetih sem za preživetje delal vse, tudi legalne stvari. Bil sem turistični vodnik za sindikalne izlete v Belo krajino, kar se je ne na koncu, pač pa že v sredini končalo z veselico v zidanici nad Semičem. Ko sem nekoč zaradi nižje sile moral za rob zidanice, sem v odprti kleti našel fanta, ki je na sveže sestavljeno grmado lesa ravno pritikal vžigalico; res se je potrudil.
Nič ga nisem vprašal, kaj dela, samo degažiral sem ga, da je letel kot žoga iz rok Jana Oblaka, ko jo ta nažge nad sovražnika. Hvala bogu, da smo pravočasno pogasili, da nam izlet ni pogorel, z malo smole bi sindikat lahko izgubil nekaj članov.
No, potem, ker sem delal vse sorte, sem napisal pesmico z naslovom Franček piromanček. Morda se je kdo še spomni, govori pa o gasilcu Frančku.
»Pod lipo sred Horjula je gasilska šula, tam je mali Franček, Franček piromanček.« Menda je šlo tako nekako, potem pa Franček zakuri kmetijo, gasilci veselo gasijo, a izza žive meje Franček veselo se smeje.
V Horjulu je res gasilski dom in vsak teden se večkrat vozim mimo, v Polhograjce, z biciklom, drezam pa v Frančke, ki tam zlagajo cevi, raje ne. Menda je bilo nekoč enemu od gasilcev res ime Franček, tako ljudski glas ...
Enkrat pozneje sva s kolegom Igorjem v Istri ugotovila, da ni lepšega, kot če z gorskim kolesom slediš požarom. Cel dan sva si vzela za to.
Enkrat tako dobro, da sva bila osmoljenca dogodka, ogenj je bil zvit in zavit in dolg. Pod večer se je izkazalo, da se vedno pojaviva tam, kjer je zagorelo. K sreči je bil avtor izvirnika istrski gasilec, midva sva le izkoristila tržno nišo.
No, zdaj imam Frančka piromančka tako rekoč doma. V bloku za Bežigradom, kjer stanujem, so že tretjič zažgali zabojnike za smeti. Prvič je ogenj še dobro polizal blok, ko so zabojnike prestavili deset metrov stran, pa je Franček dobil zalet. V treh dneh, če se ne motim, je dvakrat požgal ta velike zabojnike. Še danes ležijo na Glavarjevi.
Zato ga zdaj vljudno prosim, naj tega ne počne več, ker je prenevarno.
Prej ali slej se bo opekel. Res ni potrebe, da bi hitel, na koncu nas itak pogrejejo na ognju, zapakirajo, potem pa parkirajo ali v zemljo, zrak ali v vodo.
In smo spet pri štirih elementih, dragi Franček piromanček. Eden te bo že ujel.
