Kolumna Primoža Kališnika: vsako življenje je sveto

Živemu človeku se veliko zgodi, a ne. Za mrtvega velja, da se mu je na koncu zgodila le ena stvar in potem je pač tako, kot je. Da ga ni več in da je po svoje iz ta hudega ven.

Hudo je tistim, ki so ga imeli radi, in hudo je tistim, ki jim je pokojni za časa življenja naredil kaj slabega.

Tako morajo v obeh primerih živi živeti življenje s pokojnim.

Nekaterih ljudi, a ne, se je težje rešiti.

Še malo več kot mrtvim se zgodi živim. Živim se dogaja tako veliko, da si včasih želijo, da bi ne bili več živi, ker so stvari prenaporne, in se sprašujejo, kdaj bo tega konec.

Torej, želijo si, da bi se končalo sranje, istočasno pa bi radi še dolgo živeli. Kar pomeni, da če se neha eno, je še vse odprto za nastanek novega.

Nekateri pravijo, da je edina stalnica v življenju to, da so ves čas spremembe, kar se neizgubljeno s prevodom bere, da je edino, na kar v življenju lahko računamo, da je vsako novo jutro izjemna priložnost, da pademo v novo pizdarijo.

Nekatere stvari si pridelamo sami, nekatere nam zakuhajo drugi.

V Svetem pismu o tem, da se nam dogaja slabo, podarjajo zastonj recepte, če ne tudi brezplačnih razlag.

»Kdo vam lahko škoduje, če ste goreči za to, kar je dobro?«

»Zato Bog prekliče kačo, da se plazi po trebuhu in požira prah, ter dodaja: In postavil bom sovraštvo med teboj in žensko ter med tvojim in njenim potomstvom; oni bodo udarili tvojo glavo, ti pa njihovo peto.«

Oboje je mogoče brati na več načinov, če že ne tako razumeti.

Če gredo stvari od slabega še k slabšemu, Biblija pravi takole: »Toda Gospod me je rešil pred vsemi. Medtem bodo hudobni ljudje in prevaranti šli od slabega k slabšemu, zavajali in bili zavajani.«

Jasno, da je največja med knjigami vseh knjig tudi največji marketinški učbenik, in po moje so jo oglaševalci čez stoletja razumeli kot poslovni priročnik, ne pa kot moralno pripomoč, in nekaj malega tega mišljenja prinesli tudi na nas. Namreč, da Sveto pismo navija za svoje, za druge pa ne.

No, pa, za prejšnjim citatom, le nadaljuje, da »če ste že od otroštva poznali Sveto pismo, da vas to lahko naredi modre za odrešenje po veri v Kristusa Jezusa«.

Vsak se odloči sam, a ne, za svoj recept, jaz samo pravim, da je dobro brati še kaj drugega kot čenče.

Papež Frančišek je povedal nekaj preprostega in lepega, a s tem verjetno razburil pol sveta, ki njegove misli razume kot prepoved splava.

»Vsako življenje je sveto. Tako nadaljujemo kulturo življenja kot odgovor na logiko odmetavanja in demografskega padanja. Blizu smo jim ter skupaj molimo za otroke, ki so v nevarnosti zaradi prekinitve nosečnosti, kakor tudi za osebe v zadnjem obdobju življenja. Vsako življenje je sveto! Molimo, da ne bo nihče ostal sam in da bo ljubezen branila smisel življenja. Spomnimo se besed Matere Terezije: »Življenje je lepota, občuduj ga; življenje je življenje, brani ga! Bodisi še nerojenega otroka bodisi osebe, ki umira. Vsako življenje je sveto.«

In tako moram nerad priznati, da je grdo, ko sem napisal, da bi morali nekateri končati v roki in ne v maternici, in to ni bilo lepo.

Takim ljudem ne moreš reči niti Jebemti ma…, ker bi se utegnilo zgoditi, da bi potem dobili sorojence, ki so še hujši od njih, ali pa pomočnike ali celo, bognedaj, naslednike.

Včasih se kakšen človek tudi posreči.

Primož Roglič in Tadej Pogačar. Tisti, ki vodijo državo, če bi imeli kaj v glavi ne samo po obrokih, pač pa nasploh, bi ju morali po njunih karierah voditi po šolah in ju kazati otrokom, da bi otroci videli, kaj je prav in da v življenju lahko preživiš le z delom.

Da je delo lahko skoraj vse, kar ne samo da radi počnemo, ampak tudi nekaj, kar drugi tako cenijo, da smo za to, da to počnemo tako dobro, plačani.

Delo vedno opravljamo za druge in z drugimi. Če ga opravljamo izključno zase in če pri njem ne sodeluje nihče drug, potem upajmo, da je opravljeno za nas ali da nam tudi pomaga, saj za to stvar plačujemo s svojim časom.

Jasno je, a ne, da če bi dal te misli podpisati onim, ki vodijo družbo, preden se ugnezdijo v parlament, da bi potrebovali prevajalca.

Za razliko od tega, kar bi otrokom povedala Primož Roglič in Tadej Pogačar. Da se mora človek potruditi za svoj obrok. Že kot otrok.

In da ni tako, da nekateri starši otroke že od zgodnjih let učimo, kako je že pri desetih letih modro biti na socialni podpori, tudi če je doma dovolj denarja.

In da šolo končaš z nategi in ne z učenjem.

Škoda je, če starši nikoli ne najdemo stavka, ki je v Svetem pismu.

»Zagotovo boste uživali v tem, za kar ste trdo delali – srečni boste in stvari vam bodo šle dobro od rok.«

Samo povem, pa ne me basat', da nisem.

Če bi bil jaz na oblasti, bi posnetek vzpona Primoža Rogliča na Svete Višarje vrteli otrokom pred začetkom pouka. Kot civilni verouk. Pa pri pravem verouku tudi, ja, da ne bo pomote.

Ne da si tam gori bliže Bogu, pač pa, da si kot rezervni bog lahko včasih tudi sam. Tudi kot povsem navaden človek, ki te morda nihče ne opazi, ti pa veš, da delaš in da to počneš, kot je treba.