NE ME BASAT'
Kolumna Primoža Kališnika: Za jajca ali pa vime, kjer pač bolj prime
Pač tako, kot je vse v življenju, dobro in slabo, nenehno lovljenje ravnotežja, med obema poloma celote.
Odpri galerijo
FOTO: STO
Če bi tujec v zadnjih dneh pogledal, kaj se dogaja v Sloveniji, ne bi mogel reči drugega, kot da je to dežela dobrih ljudi. Kar Slovenija tudi je, dokler jo razumeš kot geografski pojem, ne pa kot državo. Kjer nekaj navideznih federalcev vodi dva milijona butalcev.
Za dečka, ki je težko ozdravljivo bolan, je bilo v nekaj dneh zbranih nekaj milijonov evrov; vsak od nas, ki imamo napol kamnito srce, je nekaj dal. Zakaj zdravilo toliko stane, je druga zgodba – zatiskati si oči pred dejstvom, da je za farmacijo od mrtvega bolj nekoristen samo zdrav človek, je neumnost in ignoranca. Zdravje je tržna dobrina, zdrav človek pač ne.
Tisti, ki izdelujejo orožje, potrebujejo vojne, tisti, ki usmerjajo avtomobilsko industrijo, potrebujejo nafto, tisti, ki izdelujejo zdravila, potrebujejo bolne ljudi.
Seveda ima vsaka zgodba tudi drugo plat: brez orožja ne bi zmogli braniti, kar je dobrega prinesla civilizacija, če ne bi bilo avtomobilov, ne bi zmogli oči, uma in duše peljati na daljši sprehod in si sestaviti svoje zgodbe manj zaplankane in bolj v ritmu vsega planeta. Če ne bi bilo farmacije, bi tisti, ki jih imamo najraje, umirali veliko prej kot po naravnem redu, kot se nam zdi, da je prav, mirno se iztekajoč v vesolje.
Verjetno je že tako, da toliko kot človek naredi dobrega, naredi tudi slabega, da gre ves čas za borbo med svetlobo in temo, in čeprav se nam zdi, da dobro vedno premaga slabo, se je za to treba ves čas boriti. Dobro ni samoumevno.
Boriti se je treba tudi za vsako točko pri odbojki in za vsak meter na kolesarskih dirkah. Polne Stožice so to dokazovale in oči, pribite na kolesarsko Dirko po Španiji in na svetovno prvenstvo v Angliji, prav tako.
Pravijo, da je to dobro za promocijo Slovenije. Da so komentatorji na Eurosportu letos za naš imidž s spremljanjem Jana Polanca, Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja naredili več kot vsa naša turistična združenja v desetletjih doslej. Zagotovo je to res. Prej smo bili kokoši podobna pika na zemljevidu, zdaj ima pišče ime. Za tiste, ki živijo od turizma, je to sijajno. A prav tisti, ki živijo od turizma, za njegovo promocijo na tujem naredijo najmanj, pravijo.
Če že ne dajo v promocijo, naj vsaj namenijo nekaj soldov v lokalni odbojkarski ali kolesarski klub. Ali pa košarkarskega, če se spomnimo evropskih prvakov od nedavno – ja, mi, Slovenci smo bili. Če jim šport smrdi, naj od turistom pobranega dajo gasilcem ali folklori.
Če odštejemo vpliv na turizem, ki Ljubljano že razžira kot grda bolezen, okoli nje, kjer je stokrat lepše, pa turizma skoraj ni, je vsaka druga promocija malo hecna.
Če bi nekdaj Tina Maze smučala na elankah, bi bilo to dobro za begunjsko fabriko. Pa ni, jasno, a ne, če fabrike že dolgo ni več v igri. V Sloveniji ne izdelujemo koles in kolesarske opreme, ki bi prepričala tujce, pri odbojki in košarki je še manj. Mi le izdelujemo dobre športnike, ki potem odidejo v tujino in tam spodobno zaslužijo.
Kar se mene tiče, je to dovolj. Če se v tujini, tako kot Roglič in Pogačar, pokažejo kot izjemni fantje, je to za Slovenijo največ.
Da so pri nas doma v redu ljudje.
Ljudje, ki jih poznam, so za odbojkarje in kolesarje navijali zato, ker vedo, koliko garanja je potrebnegao za uspeh, ker cenijo delo in pogum in ferplej in radi ljubiteljsko kolesarijo ali igrajo odbojko ali pač kaj podobnega. Ker je to prijetno in spada v zdrav življenjski slog v čisti naravi – oboje nam pri nas kar gre, bolj, kot si mislimo. Znamo v dober teater, na koncert, razstavo in po knjigo in znamo poskrbeti za dobro zdravje, brez arcnij. In se borimo za zeleno.
Jasno je, da je tale zapis zelo poenostavljen. A nekaj malega pregleda imam, sem ter tja sem bil dovolj blizu, da sem videl, kako so se kovale olimpijske medalje, pa tudi, kako so se izgubljale. Po zmagah in porazih so ostali le ljudje in to, kakšni so.
V glavnem za naše športnike velja, da so v redu, da so zanesljivi in spodobni ljudje – in za nekatere, da so sebične ritinje in riti, ki jih zanima le lastna prebava in je vsa njihova podoba pa tudi kakšen uspeh na trhlih nogah.
Pač tako, kot je vse v življenju, dobro in slabo, nenehno lovljenje ravnotežja, med obema poloma celote.
Ni dneva brez teme in noči brez svetlobe.
Ampak, imeli smo, Slovenci, tudi dan brez teme, dan neskončnih sanj, dolg nekajkrat po 24 ur. Ko se je za enega nemočnih svojih, enega izmed nas, zganilo ogromno ljudi.
Oblast se ni. Oblast maha z zastavo in toči pir, oblast pove, da so nekatere stvari predrage, da bi jih bilo mogoče plačati. Magari eno majhno življenje, ki je še v popku.
In prav to je po moje tista velika razlika med Slovenijo kot deželo, kjer živi ogromno dobrih ljudi, Slovencev po korenu in duši in Neslovencev, ki so zame prav tako Slovenci po dobrem, in med tistimi, ki pravijo, da so državljani Slovenije in jim okvir delovanja pomenijo meje države, ki jo vlečejo za jajca, ali pa vime, kjer pač bolj prime.
Če bi tujec v zadnjih dneh pogledal, kaj se dogaja v Sloveniji, ne bi mogel reči drugega, kot da je to dežela dobrih ljudi. Če jo razumeš kot ljudi, ne pa kot bika ali kravo, s tistim, kar imata namontirano spodaj, po potrebi, pač. Jajca ali pa vime.
Zato, ne me basat', pa ne me še nekaj.
Za dečka, ki je težko ozdravljivo bolan, je bilo v nekaj dneh zbranih nekaj milijonov evrov; vsak od nas, ki imamo napol kamnito srce, je nekaj dal. Zakaj zdravilo toliko stane, je druga zgodba – zatiskati si oči pred dejstvom, da je za farmacijo od mrtvega bolj nekoristen samo zdrav človek, je neumnost in ignoranca. Zdravje je tržna dobrina, zdrav človek pač ne.
Tisti, ki izdelujejo orožje, potrebujejo vojne, tisti, ki usmerjajo avtomobilsko industrijo, potrebujejo nafto, tisti, ki izdelujejo zdravila, potrebujejo bolne ljudi.
Seveda ima vsaka zgodba tudi drugo plat: brez orožja ne bi zmogli braniti, kar je dobrega prinesla civilizacija, če ne bi bilo avtomobilov, ne bi zmogli oči, uma in duše peljati na daljši sprehod in si sestaviti svoje zgodbe manj zaplankane in bolj v ritmu vsega planeta. Če ne bi bilo farmacije, bi tisti, ki jih imamo najraje, umirali veliko prej kot po naravnem redu, kot se nam zdi, da je prav, mirno se iztekajoč v vesolje.
Verjetno je že tako, da toliko kot človek naredi dobrega, naredi tudi slabega, da gre ves čas za borbo med svetlobo in temo, in čeprav se nam zdi, da dobro vedno premaga slabo, se je za to treba ves čas boriti. Dobro ni samoumevno.
Boriti se je treba tudi za vsako točko pri odbojki in za vsak meter na kolesarskih dirkah. Polne Stožice so to dokazovale in oči, pribite na kolesarsko Dirko po Španiji in na svetovno prvenstvo v Angliji, prav tako.
Pravijo, da je to dobro za promocijo Slovenije. Da so komentatorji na Eurosportu letos za naš imidž s spremljanjem Jana Polanca, Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja naredili več kot vsa naša turistična združenja v desetletjih doslej. Zagotovo je to res. Prej smo bili kokoši podobna pika na zemljevidu, zdaj ima pišče ime. Za tiste, ki živijo od turizma, je to sijajno. A prav tisti, ki živijo od turizma, za njegovo promocijo na tujem naredijo najmanj, pravijo.
Če že ne dajo v promocijo, naj vsaj namenijo nekaj soldov v lokalni odbojkarski ali kolesarski klub. Ali pa košarkarskega, če se spomnimo evropskih prvakov od nedavno – ja, mi, Slovenci smo bili. Če jim šport smrdi, naj od turistom pobranega dajo gasilcem ali folklori.
Če odštejemo vpliv na turizem, ki Ljubljano že razžira kot grda bolezen, okoli nje, kjer je stokrat lepše, pa turizma skoraj ni, je vsaka druga promocija malo hecna.
Če bi nekdaj Tina Maze smučala na elankah, bi bilo to dobro za begunjsko fabriko. Pa ni, jasno, a ne, če fabrike že dolgo ni več v igri. V Sloveniji ne izdelujemo koles in kolesarske opreme, ki bi prepričala tujce, pri odbojki in košarki je še manj. Mi le izdelujemo dobre športnike, ki potem odidejo v tujino in tam spodobno zaslužijo.
Kar se mene tiče, je to dovolj. Če se v tujini, tako kot Roglič in Pogačar, pokažejo kot izjemni fantje, je to za Slovenijo največ.
Da so pri nas doma v redu ljudje.
Ljudje, ki jih poznam, so za odbojkarje in kolesarje navijali zato, ker vedo, koliko garanja je potrebnegao za uspeh, ker cenijo delo in pogum in ferplej in radi ljubiteljsko kolesarijo ali igrajo odbojko ali pač kaj podobnega. Ker je to prijetno in spada v zdrav življenjski slog v čisti naravi – oboje nam pri nas kar gre, bolj, kot si mislimo. Znamo v dober teater, na koncert, razstavo in po knjigo in znamo poskrbeti za dobro zdravje, brez arcnij. In se borimo za zeleno.
Jasno je, da je tale zapis zelo poenostavljen. A nekaj malega pregleda imam, sem ter tja sem bil dovolj blizu, da sem videl, kako so se kovale olimpijske medalje, pa tudi, kako so se izgubljale. Po zmagah in porazih so ostali le ljudje in to, kakšni so.
V glavnem za naše športnike velja, da so v redu, da so zanesljivi in spodobni ljudje – in za nekatere, da so sebične ritinje in riti, ki jih zanima le lastna prebava in je vsa njihova podoba pa tudi kakšen uspeh na trhlih nogah.
Pač tako, kot je vse v življenju, dobro in slabo, nenehno lovljenje ravnotežja, med obema poloma celote.
Ni dneva brez teme in noči brez svetlobe.
Ampak, imeli smo, Slovenci, tudi dan brez teme, dan neskončnih sanj, dolg nekajkrat po 24 ur. Ko se je za enega nemočnih svojih, enega izmed nas, zganilo ogromno ljudi.
Oblast se ni. Oblast maha z zastavo in toči pir, oblast pove, da so nekatere stvari predrage, da bi jih bilo mogoče plačati. Magari eno majhno življenje, ki je še v popku.
In prav to je po moje tista velika razlika med Slovenijo kot deželo, kjer živi ogromno dobrih ljudi, Slovencev po korenu in duši in Neslovencev, ki so zame prav tako Slovenci po dobrem, in med tistimi, ki pravijo, da so državljani Slovenije in jim okvir delovanja pomenijo meje države, ki jo vlečejo za jajca, ali pa vime, kjer pač bolj prime.
Če bi tujec v zadnjih dneh pogledal, kaj se dogaja v Sloveniji, ne bi mogel reči drugega, kot da je to dežela dobrih ljudi. Če jo razumeš kot ljudi, ne pa kot bika ali kravo, s tistim, kar imata namontirano spodaj, po potrebi, pač. Jajca ali pa vime.
Zato, ne me basat', pa ne me še nekaj.
