NE ME BASAT
Kolumna Primoža Kališnika: Želvino maščevanje in ples v križišču
Nekateri ljudje včasih sredi križišča res lepo plešejo in ta je bil tak. Taki kar plešejo in si z rokami poskušajo izkopati oči.
Odpri galerijo
Če imaš kot otrok željo po živali, pes pa ne sodi v opis del in nalog, kot sta si jih za svoji življenji s teboj zamislila oče in mati, potem v kevder naseliš želvo. Kevder je sicer v svojem prostem času klet.
Včasih so bile želve bežigrajske domače živali, ne tako redko si poleti našel kakšno v travah okoli blokov, in sem pač vzel največjo in jo odnesel v kevder, ji v čvrsto in visoko skodelico nalil vode in v kuhinji stari mami sunil kepo solate in zadeva je bila rešena. Stara mati bi krajo razumela, saj je bila med drugo vojno večkrat lačna, jaz pa sem v bistvu kot ilegalec pomagal nekomu, ki je bil skrit v kleti. Kot je ona pomagala OF, preden teh dveh plemenitih črk ni popapala gastronomija KP.
Nekaj časa sem punco zalagal s solato, potem pa je prišla šola in sem nanjo pozabil. Na želvo, čeprav sem večkrat tudi na šolo.
Neke noči sem se zbudil in se spomnil nanjo. »O, lulica, kaj sem storil,« me je prešinilo. Moja skrivna domača žival je bila že nekaj mesecev ujeta v kleti, brez hrane in vode.
Sama, ujeta med smuči in pancerje in tisti par starih nemških vojaških gojzarjev – morda pa je pomalicala ostanek neslavne nemške vojske, s katerim je oče že desetletja lazil v hribe?
Zbral sem ves pogum, odklenil klet ... nemški, bolje, očetovi gojzarji so bili celi, želva pa malo manj, če razumete ...
Imel sem tako slabo vest, da bi jo lahko razdelil s pol Bežigrada, pa bi je še bilo za vse dovolj – a v tistih časih ljudje niso imeli slabe vesti, ker pač načeloma niso počeli tako slabih stvari, kot jih počnemo danes.
In če so ga že kaj pokronali, so imeli slabo vest, za razliko od danes. Če je beseda oprosti tudi sestavni del slabe vesti.
Danes je slaba vest grb, ki krasi kraljestvo pusijev.
Slaba vest je spremljevalka tistih, ki ne vedo dovolj dobro, če si res za vsako ceno želijo uspeti v življenju.
Oprosti pa je beseda, ki jo uporabljajo tisti, ki niso dovolj babnice in dedci, da bi te poslali v lulčka. Tu in takoj in zdaj, nič čakat.
»Kva b rd?« je prva vrstica ljubljanske himne.
Ta abortus normalnega stavka v svojem mestu velikokrat slišim. Največkrat na cesti, recimo, ko nekomu poblendaš, da se ne zaleti vate.
To so lahko tako dekleta, sestre, žene ali matere, lahko pa tudi fantje, bratje, možje in očetje.
»Rad bi se živ pripeljal domov,« rečem, in potem od žensk slišim, da sem kreten, od moških pa, če bi rad eno na gobec.
Ženskam potem rečem, da bi bilo v redu, če bi zamenjala baterije v vibratorju, moškim pa – če niso prenevarni –, da so mi všeč taki, kot so, in da verjamem vanje in da moramo tisti z višjo temperaturo držati skupaj.
Če tvegam invalidsko, sem raje tiho – danes nič več ne velja, da če imaš šestdeset let, on pa dvajset, da te ne želi prefukat, in to kar sredi križišča.
Enkrat, kar nazaj, ko sem še malo preveč tvegal, sem enega izmed takih, ki se mu je videlo, da res ni filharmonik in da so njegove bivalne in operativne funkcije na Zemlji relativno omejene, počakal, da je prišel do avta, spustil sem šipo, in ko je v navalu lingvističnega besnila začel z rokama šariti po meni, sem ga mirno popipsal s solzivcem.
Nekateri ljudje včasih sredi križišča res lepo plešejo in ta je bil tak. Taki kar plešejo in si z rokami poskušajo izkopati oči.
Zapeljal sem iz križišča in v vzvratnem ogledalu opazoval veličastno plesno predstavo avtohtonega ljubljanskega domorodca, ki bi ga župan Janković s komoto zaposlil v kakšni avtohtoni mestni coni, da bi plesal za turiste. »Kva b rd densing, nje.«
Ko je odplesal in je kazalo, da bo kmalu čudežno spregledal, sem se raje odpeljal. Malo sem imel slabe vesti, a se je hitro stopila, ko sem videl, da mu ni hujšega.
Sicer sem načeloma zelo proti pršilom za samoobrambo – ker jih lahko kupijo tudi barabini in te zahrbtno popipsajo in nalomijo ... Pršila so tako nevarna kot kiji za bejzbol, ki jih ne smeš imeti v avtu. Ker je to orožje.
No, ko sta nas pred leti, speče v avtodomu, na počivališču pri Lipici, hotela oropati dva Romuna, je bila aluminijasta igračka izvrsten pripomoček za mednarodno nesodelovanje.
Z nekaj vzpodbude Romuni zelo hitro tečejo, tudi če greš za njimi v gatah. Samo čarobno paličico moraš imeti v rokah.
Joj, kam me je odneslo iz kevdra ...
O vojaških čevljih, ki so jih sneli Nemcu nekje nad Kamnikom, nimam prostora pisati, le to, da se mi je v njih uspelo zaplezati v Zeleniških špicah v Kamniških Alpah (ni strmo, samo smotan moraš biti, da se zaplezaš pri slabi dvojki težavnosti), in potem sva s soplezalcem Pepetom (ki me je kot vrečo spuščal čez robove) ždela v bivak vreči v zoprni avgustovski nočni nevihti, in nisem si mogel kaj, da bi ne pomislil, da ne gre za Švabovo maščevanje, še zlasti če ga niso sezuli živega ...
Tudi želva se mi je maščevala. Ko sem, ker v bloku malo ne razumejo vsi, kaj je tuja lastnina, na kevder nabil dile tako, da bi vrata težje sesuli s pajserjem, vrh vsega pa sem še popilil utore vijakov, da bi kdo dil ne odvijačil, se mi je pripetilo, da sem z žabico zaklenil kevder, ključi pa so ostali v njem.
Rezervnih nimam, tako je od pamtiveka, ko je za klet še skrbel oče.
Ne me basat, da to ni bilo želvino maščevanje. Ampak sem si ga zaslužil, moram priznati, in ure, ki sem jih porabil za preboj v kevder, sem vzel z vso ponižnostjo.
Veliko pa bi mi pomenilo, če je popipsani poba, ki je tako lepo plesal pred nekdanjo Astro, našel svojo pot z bolj jasnim pogledom v kakšni folklorni skupini. Res je dober, samo nekaj vzpodbude je rabil.
Saj je moral tudi Primož Roglič najprej pasti na glavo, da je postal kolesar, a ne?
Včasih so bile želve bežigrajske domače živali, ne tako redko si poleti našel kakšno v travah okoli blokov, in sem pač vzel največjo in jo odnesel v kevder, ji v čvrsto in visoko skodelico nalil vode in v kuhinji stari mami sunil kepo solate in zadeva je bila rešena. Stara mati bi krajo razumela, saj je bila med drugo vojno večkrat lačna, jaz pa sem v bistvu kot ilegalec pomagal nekomu, ki je bil skrit v kleti. Kot je ona pomagala OF, preden teh dveh plemenitih črk ni popapala gastronomija KP.
Nekaj časa sem punco zalagal s solato, potem pa je prišla šola in sem nanjo pozabil. Na želvo, čeprav sem večkrat tudi na šolo.
Neke noči sem se zbudil in se spomnil nanjo. »O, lulica, kaj sem storil,« me je prešinilo. Moja skrivna domača žival je bila že nekaj mesecev ujeta v kleti, brez hrane in vode.
Sama, ujeta med smuči in pancerje in tisti par starih nemških vojaških gojzarjev – morda pa je pomalicala ostanek neslavne nemške vojske, s katerim je oče že desetletja lazil v hribe?
Zbral sem ves pogum, odklenil klet ... nemški, bolje, očetovi gojzarji so bili celi, želva pa malo manj, če razumete ...
Imel sem tako slabo vest, da bi jo lahko razdelil s pol Bežigrada, pa bi je še bilo za vse dovolj – a v tistih časih ljudje niso imeli slabe vesti, ker pač načeloma niso počeli tako slabih stvari, kot jih počnemo danes.
In če so ga že kaj pokronali, so imeli slabo vest, za razliko od danes. Če je beseda oprosti tudi sestavni del slabe vesti.
Danes je slaba vest grb, ki krasi kraljestvo pusijev.
Slaba vest je spremljevalka tistih, ki ne vedo dovolj dobro, če si res za vsako ceno želijo uspeti v življenju.
Oprosti pa je beseda, ki jo uporabljajo tisti, ki niso dovolj babnice in dedci, da bi te poslali v lulčka. Tu in takoj in zdaj, nič čakat.
»Kva b rd?« je prva vrstica ljubljanske himne.
Ta abortus normalnega stavka v svojem mestu velikokrat slišim. Največkrat na cesti, recimo, ko nekomu poblendaš, da se ne zaleti vate.
To so lahko tako dekleta, sestre, žene ali matere, lahko pa tudi fantje, bratje, možje in očetje.
»Rad bi se živ pripeljal domov,« rečem, in potem od žensk slišim, da sem kreten, od moških pa, če bi rad eno na gobec.
Ženskam potem rečem, da bi bilo v redu, če bi zamenjala baterije v vibratorju, moškim pa – če niso prenevarni –, da so mi všeč taki, kot so, in da verjamem vanje in da moramo tisti z višjo temperaturo držati skupaj.
Če tvegam invalidsko, sem raje tiho – danes nič več ne velja, da če imaš šestdeset let, on pa dvajset, da te ne želi prefukat, in to kar sredi križišča.
Enkrat, kar nazaj, ko sem še malo preveč tvegal, sem enega izmed takih, ki se mu je videlo, da res ni filharmonik in da so njegove bivalne in operativne funkcije na Zemlji relativno omejene, počakal, da je prišel do avta, spustil sem šipo, in ko je v navalu lingvističnega besnila začel z rokama šariti po meni, sem ga mirno popipsal s solzivcem.
Nekateri ljudje včasih sredi križišča res lepo plešejo in ta je bil tak. Taki kar plešejo in si z rokami poskušajo izkopati oči.
Zapeljal sem iz križišča in v vzvratnem ogledalu opazoval veličastno plesno predstavo avtohtonega ljubljanskega domorodca, ki bi ga župan Janković s komoto zaposlil v kakšni avtohtoni mestni coni, da bi plesal za turiste. »Kva b rd densing, nje.«
Ko je odplesal in je kazalo, da bo kmalu čudežno spregledal, sem se raje odpeljal. Malo sem imel slabe vesti, a se je hitro stopila, ko sem videl, da mu ni hujšega.
Sicer sem načeloma zelo proti pršilom za samoobrambo – ker jih lahko kupijo tudi barabini in te zahrbtno popipsajo in nalomijo ... Pršila so tako nevarna kot kiji za bejzbol, ki jih ne smeš imeti v avtu. Ker je to orožje.
No, ko sta nas pred leti, speče v avtodomu, na počivališču pri Lipici, hotela oropati dva Romuna, je bila aluminijasta igračka izvrsten pripomoček za mednarodno nesodelovanje.
Z nekaj vzpodbude Romuni zelo hitro tečejo, tudi če greš za njimi v gatah. Samo čarobno paličico moraš imeti v rokah.
Joj, kam me je odneslo iz kevdra ...
O vojaških čevljih, ki so jih sneli Nemcu nekje nad Kamnikom, nimam prostora pisati, le to, da se mi je v njih uspelo zaplezati v Zeleniških špicah v Kamniških Alpah (ni strmo, samo smotan moraš biti, da se zaplezaš pri slabi dvojki težavnosti), in potem sva s soplezalcem Pepetom (ki me je kot vrečo spuščal čez robove) ždela v bivak vreči v zoprni avgustovski nočni nevihti, in nisem si mogel kaj, da bi ne pomislil, da ne gre za Švabovo maščevanje, še zlasti če ga niso sezuli živega ...
Tudi želva se mi je maščevala. Ko sem, ker v bloku malo ne razumejo vsi, kaj je tuja lastnina, na kevder nabil dile tako, da bi vrata težje sesuli s pajserjem, vrh vsega pa sem še popilil utore vijakov, da bi kdo dil ne odvijačil, se mi je pripetilo, da sem z žabico zaklenil kevder, ključi pa so ostali v njem.
Rezervnih nimam, tako je od pamtiveka, ko je za klet še skrbel oče.
Ne me basat, da to ni bilo želvino maščevanje. Ampak sem si ga zaslužil, moram priznati, in ure, ki sem jih porabil za preboj v kevder, sem vzel z vso ponižnostjo.
Veliko pa bi mi pomenilo, če je popipsani poba, ki je tako lepo plesal pred nekdanjo Astro, našel svojo pot z bolj jasnim pogledom v kakšni folklorni skupini. Res je dober, samo nekaj vzpodbude je rabil.
Saj je moral tudi Primož Roglič najprej pasti na glavo, da je postal kolesar, a ne?
