Kolumna Primoža Kališnika: Živela, OF, tokrat za vse
Zakaj da je bila že dobra karantena? Za nič, pravijo znanci, sam pa si videl podlost onih, ki onega na drugi strani oblasti sovražijo bolj kot so jim sveta življenja starcev, ki jih in jim usoda jemlje ta trenutek.
Odpri galerijo
Sem kar bolj tiho, ko pride do teh pogovorov.
Veš, ko bo spet tako, kot je bilo … slišim, največkrat po telefonu, s tistimi, ki jih v zadnjem mesecu kličem, ali pa ki - če - me pokličejo.
Kako da sem in sva in smo in kako da bo, ko bo spet vse po starem.
»Veš, ko bo spet vse normalno … takrat …«
Sem kar bolj tiho.
Jasno, da me skrbi za zdravje najbližjih in počutje ljudi, sveta na sploh, jasno, da vem, da se nam bo tale izrez iz življenja vsem poznal, in to kar dolgo, gledam, poslušam, opazujem, kaj se dogaja ljudem zdaj, ko še ne živijo ne po starem in ne po novem, pač pa pod prisilo.
Ampak res ne vem, če si želim, da bi bilo po novem dobro tisto, kar je veljalo po starem.
Sploh si ne želim, da bi bilo po starem.
Vsak ima svoje misli, jasno, kar velja zame, je za drugega čista bedarija. To tako je in tako je najbolj prav.
V bistvu mi ženske že vse življenje to dopovedujejo, sploh ne nehajo, da je vse na tem svetu prav tako, kot je, da drži pa tisto, kar mislijo one.
Za virus zdravilo bo, za pravkar opisano pa dvomim, da se kaj pokadi v dobro nas, ki ničesar ne razumemo.
Kar se mene tiče, se mi zdi, da smo po starem živeli tako, da smo bili najbolj zadovoljni, da nam ni bilo treba preveč misliti, da si nismo delali težav in da smo imeli toliko, da smo se šli lahko lagodnost.
Edina želja je bila vztrajanje v coni udobja, za vsako ceno.
Ko človek pade iz mame, je cona udobja njegova nova maternica, ki si jo za razliko od prve nikoli ne želi zapustiti.
Tako kot je naravno rojstvo, tako se nam je zdelo, da je najbolj naravno živeti v coni največjega udobja.
Da nas vsi pustijo pri miru in tako iz dneva v dan, če pa moraš zadeti na lotu, ok, pa naj bo, če je že tako ...
Zdaj pa tole, a ne …
Cona udobja, kot smo jo poznali, dobiva drugo agregatno stanje in zna biti, a bo vrnitev v življenje in iskanje stare podobe cone udobja hujša preizkušnja, kot pa je bila karantena.
Moj avto že tri tedne pase asfalt na parkirišču.
Koliko se nas bo še spominjalo, čez mesec, dva, ko smo se zalotili ob misli, da bi bil tudi dopust, tak, doma, z vsakodnevnim koračenjem v gozdu prav prima dopust, pa čeprav dva kilometra od našega doma; kako močan bo odtis misli, ko si se zalotil ob heretiki misli, da si življenja po starem morda želiš zato, ker ti je prinašalo veliko ugodja, ki ga sploh nisi potreboval.
Imel si ga zato, ker ti tako ni bilo treba ničesar početi, še misliti ne dosti. Pametni telefon je moj najboljši prijatelj, a ne ...
Pelješ se na biciklu, te dni, ko je ječa naroda osmišljena nekaj drugače, in ti na to ječo nisi jezen, saj veš, da ti bo nesvoboda slej ko prej prinesla čistejšo svobodo, kot si jo poznal, pelješ se in uživaš in si vesel, da se za tabo pelje hči, prvič po par letih, ko je dobila dva mladiča, ki sta od hudiča, in poleg se pelje tvoja, kot se reče, tvoja prva spremljevalka, babi klepetata zadaj za teboj, da se jima muhe na široko izogibajo, saj so njuna usta ves čas odprta, ne zaradi dihanja, bolj zaradi proizvodnje zvokov.
Pade misel o morju, tam na jugu, in obali na otoku in željah, ki so bile, pa se je geografija skrčila in bo super, če bo morje Kolpa in če bodo Dolomiti Kras, in če boš imel možnost kje kampirati.
Zakaj da je bila že dobra karantena? Za nič, pravijo znanci, sam pa si videl podlost onih, ki onega na drugi strani oblasti sovražijo bolj, kot so jim sveta življenja starcev, ki jih in jim usoda jemlje ta trenutek.
Poskušaš razumeti, kaj pomeni demokracija, o kateri se pogovarjajo, zdi se, da je za ene antibiotik in za druge strup, tebi pa se zdi, da gre za temeljno ohranitev izročila Evrope, tiste Evrope, ki ji ni vseeno, kaj bo s starimi, bolnimi in bolehnimi in z najbolj ranljivimi.
In se zalotiš ob misli, da če bomo šli v življenje po novem s spominom na staro in z onim, kar smo videli skozi okno karantene, da bo kmalu tako, da boš imel dovoljenje za življenje do 70. leta, potem pa boš predrag za vzdrževanje.
Dobil boš mail: »Jutri je čas za vaš končni izklop. To storite sami, sicer vam bomo zaračunali stroške izklopa. Vse najboljše za 70. rojstni dan.«
Tisto, kar se utegne zgoditi, je, da ko se bodo na oblasti nehali kregati, da se bodo o tem, izklopu, poenotili.
Sem kar bolj tiho, ko pride do teh pogovorov.
Zato ker vem, da bo jutri dober in nov in boljši dan in vsi, ki nas hočejo držati v starem, jim lahko le rečem ... lulček vas opazuje, vi greste na izvozu ven, boli me patka, a greste levo ali desno, mi gremo naprej!
Ne me basat, da ne bo tako. Živela, OF, tokrat za vse.
Veš, ko bo spet tako, kot je bilo … slišim, največkrat po telefonu, s tistimi, ki jih v zadnjem mesecu kličem, ali pa ki - če - me pokličejo.
Kako da sem in sva in smo in kako da bo, ko bo spet vse po starem.
»Veš, ko bo spet vse normalno … takrat …«
Sem kar bolj tiho.
Zakaj da je bila že dobra karantena? Za nič, pravijo znanci, sam pa si videl podlost onih, ki onega na drugi strani oblasti sovražijo bolj kot so jim sveta življenja starcev, ki jih in jim usoda jemlje ta trenutek.
Jasno, da me skrbi za zdravje najbližjih in počutje ljudi, sveta na sploh, jasno, da vem, da se nam bo tale izrez iz življenja vsem poznal, in to kar dolgo, gledam, poslušam, opazujem, kaj se dogaja ljudem zdaj, ko še ne živijo ne po starem in ne po novem, pač pa pod prisilo.
Ampak res ne vem, če si želim, da bi bilo po novem dobro tisto, kar je veljalo po starem.
Sploh si ne želim, da bi bilo po starem.
Vsak ima svoje misli, jasno, kar velja zame, je za drugega čista bedarija. To tako je in tako je najbolj prav.
V bistvu mi ženske že vse življenje to dopovedujejo, sploh ne nehajo, da je vse na tem svetu prav tako, kot je, da drži pa tisto, kar mislijo one.
Za virus zdravilo bo, za pravkar opisano pa dvomim, da se kaj pokadi v dobro nas, ki ničesar ne razumemo.
Kar se mene tiče, se mi zdi, da smo po starem živeli tako, da smo bili najbolj zadovoljni, da nam ni bilo treba preveč misliti, da si nismo delali težav in da smo imeli toliko, da smo se šli lahko lagodnost.
Edina želja je bila vztrajanje v coni udobja, za vsako ceno.
Ko človek pade iz mame, je cona udobja njegova nova maternica, ki si jo za razliko od prve nikoli ne želi zapustiti.
Tako kot je naravno rojstvo, tako se nam je zdelo, da je najbolj naravno živeti v coni največjega udobja.
Da nas vsi pustijo pri miru in tako iz dneva v dan, če pa moraš zadeti na lotu, ok, pa naj bo, če je že tako ...
Zdaj pa tole, a ne …
Cona udobja, kot smo jo poznali, dobiva drugo agregatno stanje in zna biti, a bo vrnitev v življenje in iskanje stare podobe cone udobja hujša preizkušnja, kot pa je bila karantena.
Moj avto že tri tedne pase asfalt na parkirišču.
Koliko se nas bo še spominjalo, čez mesec, dva, ko smo se zalotili ob misli, da bi bil tudi dopust, tak, doma, z vsakodnevnim koračenjem v gozdu prav prima dopust, pa čeprav dva kilometra od našega doma; kako močan bo odtis misli, ko si se zalotil ob heretiki misli, da si življenja po starem morda želiš zato, ker ti je prinašalo veliko ugodja, ki ga sploh nisi potreboval.
Imel si ga zato, ker ti tako ni bilo treba ničesar početi, še misliti ne dosti. Pametni telefon je moj najboljši prijatelj, a ne ...
Pelješ se na biciklu, te dni, ko je ječa naroda osmišljena nekaj drugače, in ti na to ječo nisi jezen, saj veš, da ti bo nesvoboda slej ko prej prinesla čistejšo svobodo, kot si jo poznal, pelješ se in uživaš in si vesel, da se za tabo pelje hči, prvič po par letih, ko je dobila dva mladiča, ki sta od hudiča, in poleg se pelje tvoja, kot se reče, tvoja prva spremljevalka, babi klepetata zadaj za teboj, da se jima muhe na široko izogibajo, saj so njuna usta ves čas odprta, ne zaradi dihanja, bolj zaradi proizvodnje zvokov.
Pade misel o morju, tam na jugu, in obali na otoku in željah, ki so bile, pa se je geografija skrčila in bo super, če bo morje Kolpa in če bodo Dolomiti Kras, in če boš imel možnost kje kampirati.
Zakaj da je bila že dobra karantena? Za nič, pravijo znanci, sam pa si videl podlost onih, ki onega na drugi strani oblasti sovražijo bolj, kot so jim sveta življenja starcev, ki jih in jim usoda jemlje ta trenutek.
Poskušaš razumeti, kaj pomeni demokracija, o kateri se pogovarjajo, zdi se, da je za ene antibiotik in za druge strup, tebi pa se zdi, da gre za temeljno ohranitev izročila Evrope, tiste Evrope, ki ji ni vseeno, kaj bo s starimi, bolnimi in bolehnimi in z najbolj ranljivimi.
In se zalotiš ob misli, da če bomo šli v življenje po novem s spominom na staro in z onim, kar smo videli skozi okno karantene, da bo kmalu tako, da boš imel dovoljenje za življenje do 70. leta, potem pa boš predrag za vzdrževanje.
Dobil boš mail: »Jutri je čas za vaš končni izklop. To storite sami, sicer vam bomo zaračunali stroške izklopa. Vse najboljše za 70. rojstni dan.«
Tisto, kar se utegne zgoditi, je, da ko se bodo na oblasti nehali kregati, da se bodo o tem, izklopu, poenotili.
Sem kar bolj tiho, ko pride do teh pogovorov.
Zato ker vem, da bo jutri dober in nov in boljši dan in vsi, ki nas hočejo držati v starem, jim lahko le rečem ... lulček vas opazuje, vi greste na izvozu ven, boli me patka, a greste levo ali desno, mi gremo naprej!
Ne me basat, da ne bo tako. Živela, OF, tokrat za vse.
