Kolumna Primoža Kališnika: Znate privezati svojo kamelo?
Dobro smo zajebali v starem svetu, mi ta stari, da nam v novem ta mladi ne verjamejo niti najlepših in najplemenitejših stvari.
Odpri galerijo
Ves čas, ampak res ves čas, odkar lahko kaj zapišem, so mi šli najbolj na živce pregovori in reki. Zdaj, ko imam v dnevu še nekaj več časa, da se kregam sam s seboj, vem, zakaj je bilo tako.
Zato, ker sem že davno sumil, da se jih v pisanju poslužujejo oni, ki nimajo pravih idej.
Podobno kot če iztrgaš misel filozofa in jo potem toliko časa drkaš, da se le-ta v obupu odloči, da bo iz plemenite misli postala članek, za katerega ni povsem jasno, kdo bi ga v resnici moral podpisati, a ne.
Saj se ne zgražam, še enkrat dodam »a ne«, itak gremo vsi skozi vse.
Evo, sem želel napisati nekaj o zaupanju. Kaj to da je.
Zakaj? Zato ker se mi je zadnjič, ko sem rekel, da Joc Pečečnik tovori robo iz Kitajske pro bono in da mi je to potrdil najbolj verodostojen med vsemi mojimi prijatelji, oglasil eden meni najljubših mladih ljudi.
Okoli trideset jih ima, naredil je že velike stvari, če bi jih opisal, bi ga spoznali.
Fanta imam res rad. Je pošten, navdušujoče ostrega uma, na neki način trmast in po svoje trdoglav, kot pač morajo biti mladi.
Dobim njegov SMS, da Jočeve cifre ne držijo, da je izračunal.
Verjamem, da je. V številkah je dober.
Ogovoril sem mu, preprosto, da mi je časten mož, ki se vsak dan sliši s Pečečnikom, dejal, da Joc ne bo zaslužil nič, le stroške bo pokril.
Mladenič se ni dal: da cifre ne držijo, da je tudi sam kupil nekaj sto kosov opreme in jo podaril bolnicam pri nas in v Italiji.
Na koncu je pribil: »Možgane imamo zato, da razmišljamo, ne pa da slepo verjamemo.«
Mlademu prijatelju, ki ima sicer veliko srce za druge, verjame pa le tistemu, kar je mogoče matematično izračunati, sem lahko odgovoril zelo preprosto in ga, po moje, do konca razočaral.
»Včasih je treba preprosto verjeti, zaupati.«
In da jaz tistemu, ki mi je to povedal, popolnoma, saj ga poznam 43 let in se ni nikoli zlagal. Poleg tega vem, kaj vse je počel v zadnjih tednih, ko v Sloveniji ni bilo nič zaščitne opreme, da bi jo dobili, jasno, v svojem prostem času, ponoči, po zajebani službi, kjer se napake merijo v življenjih.
Ja, res bi upal, da to kdaj pride v javnost, kako so lovili opremo po vsem svetu, dobro bi bilo, zdaj, ko se oglašajo oboji, tisti, ki nimajo kaj početi, se pošiljajo v gozdove in na njihov rob in bi se spet fajtali, kot v tisti nesrečni šoli v naravi 1941–1945.
»Zaupaj Alahu,« mi je odgovoril mladenič v angleščini, »a vseeno priveži svojo kamelo.«
In smo spet pri pregovoru.
Ali ta drži ali pa je bil uporabljen, ker mladenič ni imel druge ideje za odgovor?
Boli me ... na stara leta sem zase ugotovil, da poleg tega, da so jih kolegi, pregovore, zlorabljali za svoja pisanja, ko ni bilo božjega navdiha, pregovori tudi držijo.
Bolj pazljivo ko jih bereš, bolj ti je jasno, da je tako.
Ampak še veliko bolj kot na vsebini pogovorov tale naš svet temelji na zaupanju.
Če enostavno ne zaupaš življenju, je po moje kar zajebano.
Po moje zaupanje ni del življenja, do katerega je treba biti skeptičen, pač pa gradnik našega bivanja.
Zakaj bi ne verjel nekomu, da je nekaj naredil tako, kot pravi, da je – in še o dobrem govorimo?
Ne bom razpredal, razen da pošteni ljudje zaupajo zato, ker so pošteni in je to njihovo vodilo.
Če ne zaupaš, potem ti ostane bolj malo, morda tisto, kot našteje Benjamin Franklin:
»Obstajajo trije zvesti prijatelji: stara žena, star pes in pripravljen denar.«
Kar drži v samo eni tretjini: stari ženi, kar je v praktičnem prevodu verjetno bivša, zaupa samo bedak; če imaš pripravljen denar, z njim ne moreš nič, saj se ta čas plačuje zgolj s karticami; no, potem pa pride pozitivna tretjina pregovora.
Star pes. Temu lahko zaupaš. Da bo dvakrat na dan jedel in šel trikrat scat.
Ampak to je hec. Še kar resen hec, vsaj zame, a vseeno hec.
Malo me skrbi, da dobri in pošteni mladi ljudje ne zaupajo tistim, ki poskušajo z najboljšimi nameni pomagati njegovim najbližjim, če bodo zboleli.
Na koncu pa, a ne, ena grenka. Dobro smo zajebali v starem svetu, mi ta stari, da nam v novem ta mladi ne verjamejo niti najlepših in najplemenitejših stvari.
Ne me basat', da si nismo sami krivi, da je tako.
Na koncu pa ena iz prakse; upam, da bodo mojemu mladeniču kamelo ukradli, ko bolj zaupa špagi, s katero je kamelo privezal, kot pa bogu.
Pa da ga vidim, ko jo bo s špago v roki iskal in mrmral: »Bog pomagaj, da jo najdem ...«
Zato, ker sem že davno sumil, da se jih v pisanju poslužujejo oni, ki nimajo pravih idej.
Podobno kot če iztrgaš misel filozofa in jo potem toliko časa drkaš, da se le-ta v obupu odloči, da bo iz plemenite misli postala članek, za katerega ni povsem jasno, kdo bi ga v resnici moral podpisati, a ne.
Saj se ne zgražam, še enkrat dodam »a ne«, itak gremo vsi skozi vse.
Evo, sem želel napisati nekaj o zaupanju. Kaj to da je.
Zakaj? Zato ker se mi je zadnjič, ko sem rekel, da Joc Pečečnik tovori robo iz Kitajske pro bono in da mi je to potrdil najbolj verodostojen med vsemi mojimi prijatelji, oglasil eden meni najljubših mladih ljudi.
Okoli trideset jih ima, naredil je že velike stvari, če bi jih opisal, bi ga spoznali.
Fanta imam res rad. Je pošten, navdušujoče ostrega uma, na neki način trmast in po svoje trdoglav, kot pač morajo biti mladi.
Dobim njegov SMS, da Jočeve cifre ne držijo, da je izračunal.
Verjamem, da je. V številkah je dober.
Ogovoril sem mu, preprosto, da mi je časten mož, ki se vsak dan sliši s Pečečnikom, dejal, da Joc ne bo zaslužil nič, le stroške bo pokril.
Mladenič se ni dal: da cifre ne držijo, da je tudi sam kupil nekaj sto kosov opreme in jo podaril bolnicam pri nas in v Italiji.
Na koncu je pribil: »Možgane imamo zato, da razmišljamo, ne pa da slepo verjamemo.«
Mlademu prijatelju, ki ima sicer veliko srce za druge, verjame pa le tistemu, kar je mogoče matematično izračunati, sem lahko odgovoril zelo preprosto in ga, po moje, do konca razočaral.
»Včasih je treba preprosto verjeti, zaupati.«
In da jaz tistemu, ki mi je to povedal, popolnoma, saj ga poznam 43 let in se ni nikoli zlagal. Poleg tega vem, kaj vse je počel v zadnjih tednih, ko v Sloveniji ni bilo nič zaščitne opreme, da bi jo dobili, jasno, v svojem prostem času, ponoči, po zajebani službi, kjer se napake merijo v življenjih.
Ja, res bi upal, da to kdaj pride v javnost, kako so lovili opremo po vsem svetu, dobro bi bilo, zdaj, ko se oglašajo oboji, tisti, ki nimajo kaj početi, se pošiljajo v gozdove in na njihov rob in bi se spet fajtali, kot v tisti nesrečni šoli v naravi 1941–1945.
»Zaupaj Alahu,« mi je odgovoril mladenič v angleščini, »a vseeno priveži svojo kamelo.«
In smo spet pri pregovoru.
Ali ta drži ali pa je bil uporabljen, ker mladenič ni imel druge ideje za odgovor?
Boli me ... na stara leta sem zase ugotovil, da poleg tega, da so jih kolegi, pregovore, zlorabljali za svoja pisanja, ko ni bilo božjega navdiha, pregovori tudi držijo.
Bolj pazljivo ko jih bereš, bolj ti je jasno, da je tako.
Ampak še veliko bolj kot na vsebini pogovorov tale naš svet temelji na zaupanju.
Če enostavno ne zaupaš življenju, je po moje kar zajebano.
Po moje zaupanje ni del življenja, do katerega je treba biti skeptičen, pač pa gradnik našega bivanja.
Zakaj bi ne verjel nekomu, da je nekaj naredil tako, kot pravi, da je – in še o dobrem govorimo?
Ne bom razpredal, razen da pošteni ljudje zaupajo zato, ker so pošteni in je to njihovo vodilo.
Če ne zaupaš, potem ti ostane bolj malo, morda tisto, kot našteje Benjamin Franklin:
»Obstajajo trije zvesti prijatelji: stara žena, star pes in pripravljen denar.«
Kar drži v samo eni tretjini: stari ženi, kar je v praktičnem prevodu verjetno bivša, zaupa samo bedak; če imaš pripravljen denar, z njim ne moreš nič, saj se ta čas plačuje zgolj s karticami; no, potem pa pride pozitivna tretjina pregovora.
Star pes. Temu lahko zaupaš. Da bo dvakrat na dan jedel in šel trikrat scat.
Ampak to je hec. Še kar resen hec, vsaj zame, a vseeno hec.
Malo me skrbi, da dobri in pošteni mladi ljudje ne zaupajo tistim, ki poskušajo z najboljšimi nameni pomagati njegovim najbližjim, če bodo zboleli.
Na koncu pa, a ne, ena grenka. Dobro smo zajebali v starem svetu, mi ta stari, da nam v novem ta mladi ne verjamejo niti najlepših in najplemenitejših stvari.
Ne me basat', da si nismo sami krivi, da je tako.
Na koncu pa ena iz prakse; upam, da bodo mojemu mladeniču kamelo ukradli, ko bolj zaupa špagi, s katero je kamelo privezal, kot pa bogu.
Pa da ga vidim, ko jo bo s špago v roki iskal in mrmral: »Bog pomagaj, da jo najdem ...«
