Kolumna Tanje Cegnar: Narava in mi

Ob koncu avgusta so dnevi že opazno krajši in naznanjajo, da se poletje bliža koncu. V naših krajih se bo tokratno poletje uvrstilo med nekaj najtoplejših in potrdilo trend naraščanja temperature, saj se je od sredine minulega stoletja na našem območju podnebje segrelo za od 2 do 3 °C.

Medtem ko so naslovnice sredstev javnega obveščanja po svetu polnile slike katastrofalnih poplav, požarov in temperaturnih rekordov, je avgusta Mednarodni odbor za podnebne spremembe objavil prvi del svojega 6. poročila, ki je namenjen fizikalnim izsledkom.



Izpostavlja, da je raba fosilnih griv odgovorna za 1,1 °C toplejše globalno podnebje, kot je bilo v obdobju 1850–1900, torej v predindustrijski dobi. Opozarja na nujnost udejanjenja Pariškega sporazuma, ki naj bi zagotovil zadostno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, da se globalno ozračje ne bo segrelo bolj kot za 1,5 oz. 2 °C nad predindustrijsko dobo. Tako omejeni dvig globalne temperature naj bi še omogočal, da se izognemo najbolj pogubnim posledicam globalnega segrevanja.

Pariški sporazum je bil po večletnih zahtevnih pogajanjih sprejet leta 2015, a napredek pri omejevanju izpustov toplogrednih plinov na svetovni ravni je skromen in daleč pod pričakovanim nivojem. Veliko truda je bilo vloženega v ozaveščanje prebivalstva, mediji so pogosto objavljali opozorila na učinke in posledice podnebnih sprememb, saj so številni izjemni vremenski dogodki v zadnjih desetletjih povzročili ogromno škodo in večkrat zahtevali tudi žrtve.

Poleg znanstvenikov in politikov so tudi številne organizacije in civilna gibanja opozarjali na resnost grožnje, ki jo predstavljajo podnebne spremembe. Tehnologija se je razvijala in dostopna je postala marsikatera možnost za nadomeščanje fosilnih goriv z obnovljivimi viri, naprave so postale energijsko varčnejše, energijska prenova stavb je zmanjšala potrebo po energiji za ogrevanje in hlajenje.

Znanost ponuja trdne dokaze in podatki v številkah so prepričljivi. Zakaj je torej rezultat tako skromen? Smo preveč izpostavljali le nekatere vidike in ponujali premalo konkretnih rešitev? Smo preveč izpostavljali le nujnost zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov in premalo potrebo po prilagajanju ter izboljšanju odpornosti proti izrednim vremenskim in podnebnim dogodkom? Smo znali dovolj dobro povezati različne nivoje odločanja in uskladiti delovanje različnih sektorjev? Smo dovolj izpostavili koristi, ki jih prinese usklajeno delovanje vseh delov družbe, ali pa smo preveč poudarjali individualizem?

Pandemija je na boleč in zelo neprijeten način dokazala, da so možne razmeroma hitre spremembe v delovanju sodobne družbe. Povečala se je ozaveščenost, da je zdravo okolje pogoj za zdravo življenje, a gore odpadkov v svetu še vedno pristanejo v okolju, urbanizacija in širjenje kmetijskih površin še naprej ogrožata naravna bivalna okolja in biotsko raznovrstnost, število ljudi na svetu, ki trpijo lakoto, pa se je od začetka pandemije povečalo.

Huda suša, vroče in sončno vreme ustvarjajo ugodne razmere za številne in obsežne požare v naravnem okolju, ob katerih nastaja veliko za dihala škodljivih drobnih delcev, ki se širijo po zraku. Že lani je bilo nedvomno potrjeno, da onesnažen zrak z drobnimi delci, ki prodrejo globoko v pljuča, poveča dovzetnost za okužbe s koronavirusom in prispeva k resnejšemu poteku bolezni. Veliko politikov in znanstvenikov zato povezuje okrevanje po pandemiji z ukrepi za upočasnitev in omejitev podnebnih sprememb, a tudi z ohranjanjem naravnega okolja in revitalizacijo degradiranega. Bomo znali izkoristiti priložnost in pomagati naravi, s tem pa tudi in predvsem sebi?