KOLUMNA
Kolumna Tanje Cegnar: Pogled nazaj
Podnebje ne pozna meja in potreben bo napor prav vseh držav na vseh celinah.
Odpri galerijo
FOTO: Guliver/Getty Images
Dnevi so kratki in ob oblačnem vremenu se zdijo še krajši. Na srečo nam jih lepšajo novoletno okrasje in raznobarvne lučke pa prijatelji in znanci, ki jim ob koncu leta namenimo več časa kot sicer v vsakdanjem hitrem tempu sodobnega življenja.
Konec leta je čas, ko delamo take in drugačne letne povzetke pa tudi načrte in pričakovanja od prihajajočega leta.
Svetovna meteorološka organizacija je ocenila, da bo leto 2019 na svetovni ravni drugo ali tretje najtoplejše od začetka meritev in za 1,1 °C toplejše od povprečja predindustrijske dobe. V Sloveniji se bo uvrstilo med pet najtoplejših doslej. Podnebne spremembe so aktualna tema, a žal še vedno ostajamo predvsem pri besedah, ukrepov za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in za izboljšanje odpornosti proti izrednim vremenskim in podnebnim dogodkom je še vedno veliko premalo.
V nedeljo se je v Madridu končala za dva dneva podaljšana podnebna konferenca, najdaljša doslej, a ni prinesla pričakovanega rezultata. Je uspeh že to, da se bodo pogajanja nadaljevala in se velika pričakovanja odmikajo na prihodnje leto na podnebno konferenco v Glasgowu?
Generalni sekretar Združenih narodov Antoino Guterres ni skrival razočaranja, ko je izjavil, da je mednarodna skupnost zamudila priložnost, da bi izkazala ambiciozne cilje glede blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja ter finančnih sredstev za obravnavanje podnebne krize. Države se med seboj razlikujejo po stopnji ogroženosti zaradi podnebnih sprememb. Predvsem male otoške ter tiste, kjer velik delež prebivalstva živi na območjih, ki jih že zdaj pogosto ogrožajo poplave in plimni valovi, čutijo, da časa zmanjkuje in si želijo hitrejše ukrepanje, a tudi izdatno finančno pomoč za ukrepanje.
Na drugi strani so države bogate z nafto, ki jim prinaša bogastvo in predstavlja največji vir dohodkov. Ne pozabimo na hitro razvijajoče se države, kot so Kitajska, Brazilija in Indija, ki si želijo hitrega razvoja in v omejevanju izpustov toplogrednih plinov vidijo oviro razvoju. Poleg teh so še ZDA, ki izstopajo iz pariškega sporazuma.
Kaj pa Evropska unija? Že več kot desetletje si prizadeva, da bi imela vodilno vlogo v pogajanjih in bi vodila z zgledom. A Evropska agencija za okolje je pred konferenco objavila oceno, da EU ne bo izpolnila zastavljenih ciljev za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov do leta 2030. Kljub temu ima Evropa visoko postavljene cilje in je odločena, da jih doseže. A če bo ostala osamljena v svojih naporih, problema podnebnih sprememb ne bo rešila. Podnebje ne pozna meja in potreben bo napor prav vseh držav na vseh celinah.
O potrebi spremembe vrednot govorimo že vsaj dve desetletji. Edina velika sprememba, ki jo opažam, je, da se zdaj poleg nevladnih organizacij vključujejo tudi mladi. Zelo pozitivno, da mlada generacija opozarja na naštete probleme, a vprašanje je, ali razume njihovo vpetost v tako rekoč vse pore družbe, gospodarstva in političnega določanja. Sami protesti in zahteve ne prinašajo sprememb.
Potrebne so pametne in premišljene celovite rešitve, ki pa še zdaleč niso preproste in tako ozko omejene, kot si predstavljajo mnogi protestniki. Podnebne spremembe niso edini pereč okoljski problem, izpostavila bi izgubo biotske raznovrstnosti, ki je res nepovratna, onesnaženje s plastiko in odpadke. Vsi ti problemi imajo tako kot podnebne spremembe globalne razsežnosti in so prepleteni, reševati zgolj enega skoraj ni mogoče, ne da bi vključevali preostale.
Veliko pričakujem od učinkovite rabe energije, obnovljivih virov energije pa od spremembe nekaterih življenjskih navad v razvitem svetu, a brez pomoči tehnologije in inovacij ne bo šlo. Zgodovina nas uči, da sta nas znanost in tehnološki napredek rešila iz kriz, ko nam je zmanjkovalo hrane in drugih virov za rastoče svetovno prebivalstvo. Poleg zmanjšanja izpustov bo treba najti varne in učinkovite načine za odvzemanje ogljikovega dioksida iz ozračja ter tako pomagati ohranjati globalno ogrevanje v kolikor toliko sprejemljivih mejah.
Podnebje ne pozna meja in potreben bo napor prav vseh držav na vseh celinah.
Konec leta je čas, ko delamo take in drugačne letne povzetke pa tudi načrte in pričakovanja od prihajajočega leta.
Svetovna meteorološka organizacija je ocenila, da bo leto 2019 na svetovni ravni drugo ali tretje najtoplejše od začetka meritev in za 1,1 °C toplejše od povprečja predindustrijske dobe. V Sloveniji se bo uvrstilo med pet najtoplejših doslej. Podnebne spremembe so aktualna tema, a žal še vedno ostajamo predvsem pri besedah, ukrepov za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in za izboljšanje odpornosti proti izrednim vremenskim in podnebnim dogodkom je še vedno veliko premalo.
V nedeljo se je v Madridu končala za dva dneva podaljšana podnebna konferenca, najdaljša doslej, a ni prinesla pričakovanega rezultata. Je uspeh že to, da se bodo pogajanja nadaljevala in se velika pričakovanja odmikajo na prihodnje leto na podnebno konferenco v Glasgowu?
Generalni sekretar Združenih narodov Antoino Guterres ni skrival razočaranja, ko je izjavil, da je mednarodna skupnost zamudila priložnost, da bi izkazala ambiciozne cilje glede blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja ter finančnih sredstev za obravnavanje podnebne krize. Države se med seboj razlikujejo po stopnji ogroženosti zaradi podnebnih sprememb. Predvsem male otoške ter tiste, kjer velik delež prebivalstva živi na območjih, ki jih že zdaj pogosto ogrožajo poplave in plimni valovi, čutijo, da časa zmanjkuje in si želijo hitrejše ukrepanje, a tudi izdatno finančno pomoč za ukrepanje.
Na drugi strani so države bogate z nafto, ki jim prinaša bogastvo in predstavlja največji vir dohodkov. Ne pozabimo na hitro razvijajoče se države, kot so Kitajska, Brazilija in Indija, ki si želijo hitrega razvoja in v omejevanju izpustov toplogrednih plinov vidijo oviro razvoju. Poleg teh so še ZDA, ki izstopajo iz pariškega sporazuma.
FOTO: Guliver/Getty Images
Kaj pa Evropska unija? Že več kot desetletje si prizadeva, da bi imela vodilno vlogo v pogajanjih in bi vodila z zgledom. A Evropska agencija za okolje je pred konferenco objavila oceno, da EU ne bo izpolnila zastavljenih ciljev za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov do leta 2030. Kljub temu ima Evropa visoko postavljene cilje in je odločena, da jih doseže. A če bo ostala osamljena v svojih naporih, problema podnebnih sprememb ne bo rešila. Podnebje ne pozna meja in potreben bo napor prav vseh držav na vseh celinah.
O potrebi spremembe vrednot govorimo že vsaj dve desetletji. Edina velika sprememba, ki jo opažam, je, da se zdaj poleg nevladnih organizacij vključujejo tudi mladi. Zelo pozitivno, da mlada generacija opozarja na naštete probleme, a vprašanje je, ali razume njihovo vpetost v tako rekoč vse pore družbe, gospodarstva in političnega določanja. Sami protesti in zahteve ne prinašajo sprememb.
Potrebne so pametne in premišljene celovite rešitve, ki pa še zdaleč niso preproste in tako ozko omejene, kot si predstavljajo mnogi protestniki. Podnebne spremembe niso edini pereč okoljski problem, izpostavila bi izgubo biotske raznovrstnosti, ki je res nepovratna, onesnaženje s plastiko in odpadke. Vsi ti problemi imajo tako kot podnebne spremembe globalne razsežnosti in so prepleteni, reševati zgolj enega skoraj ni mogoče, ne da bi vključevali preostale.
Veliko pričakujem od učinkovite rabe energije, obnovljivih virov energije pa od spremembe nekaterih življenjskih navad v razvitem svetu, a brez pomoči tehnologije in inovacij ne bo šlo. Zgodovina nas uči, da sta nas znanost in tehnološki napredek rešila iz kriz, ko nam je zmanjkovalo hrane in drugih virov za rastoče svetovno prebivalstvo. Poleg zmanjšanja izpustov bo treba najti varne in učinkovite načine za odvzemanje ogljikovega dioksida iz ozračja ter tako pomagati ohranjati globalno ogrevanje v kolikor toliko sprejemljivih mejah.
