Kolumna Tanje Cegnar: Pomlad

Z majem se izteka meteorološka pomlad. Po sedmih nadpovprečno toplih bo letošnja pomlad hladnejša od povprečja zadnjih desetletij. Mnogim bo ostala v spominu predvsem po pozebi v marcu, ki nas je prikrajšala za marelice, katastrofalne razsežnosti pa je imela pozeba v aprilu. Marec je bil le nekoliko hladnejši od dolgoletnega povprečja in skromen s padavinami, april pa je presenetil z razmeroma velikim temperaturnim zaostankom za povprečjem zadnjih desetletij, saj je bilo pred letošnjim kar sedemnajst nadpovprečno toplih aprilov.


Padavine so bile tako aprila kot maja pogoste in lokalno tudi obilne. V prvem tednu maja se je meja sneženja dvakrat spustila skoraj do nižin, in tudi v nadaljevanju meseca je bilo večinoma hladneje, kot bi maja pričakovali. Tako kot letos je bil maj tudi lani in predlani skromen s toplimi dnevi, torej takimi s temperaturo nad 25 stopinj °C. Pa ne samo v naših krajih, hladneje kot običajno je bilo maja v večjem delu Evrope, na severozahodu Rusije pa se je temperatura ponekod povzpela za maj rekordno visoko.

Čeprav temperatura še ni poletno visoka in morda še nimamo občutka, da nas sonce lahko opeče, so konec maja in junija sončni žarki že tako močni, da se je sredi dneva pred njimi priporočljivo zavarovati tudi pri vsakodnevnih opravilih. UV-indeks je po nižinah 8 in bo v prihodnjih tednih dosegel 9. V gorah se bo s sedanjih 9 dvignil na 10 ali občasno tudi več. V gorah je še vedno prisotna snežna odeja, ki odbije večji del UV-sončnega sevanja in poveča prejeto dozo UV-sevanja, zato je v gorah zaščita kože in oči pred UV-žarki nujna.

Letošnjo pomlad se marsikdo sprašuje, kaj se dogaja s podnebnimi spremembami. Se je segrevanje ozračja zaustavilo? Sklepanje zgolj na osnovi domačih razmer je lahko zavajajoče. Ko na nekem območju zmerne geografske širine hladen zrak seže nižje proti jugu, se na drugem območju dvigne višje proti severu. Lep primer prostorskih razlik med velikimi območji je ponudil letošnji maj. Medtem ko je nad večino Evrope hladneje kot navadno, je nenavadno toplo oz. že kar vroče v evropskem delu Rusije.

Raven toplogrednih plinov v ozračju še vedno narašča, to potrjujejo meritve. Na observatoriju Mauna Loa je bila aprila povprečna raven ogljikovega dioksida v ozračju 419 delcev na milijon, prav tako se nadaljuje trend naraščanja povprečne svetovne temperature, a zmotno bi bilo pričakovati, da je vsak naslednji mesec toplejši od predhodnega. Vremenske razmere na izbranem območju in v krajših časovnih obdobjih so določene z vsoto vseh naravnih nihanj s periodami od dneva pa vse do več desetletij, morda celo stoletij. Odločilno vlogo pri nihanjih z daljšo periodo imajo oceani, in prav tem periodam težje sledimo, saj večinoma še nimamo dovolj dolgih nizov podatkov o dogajanju v oceanih, da bi jih lahko dobro opisali.

Podnebne spremembe so visoko na politični agendi in pričakovanja od letošnje velike podnebne konference v Glasgowu v prvi tretjini novembra so velika. Zlasti ker je postalo jasno, da zaveze Pariškega sporazuma ne bodo zadostovale za omejitev porasta povprečne svetovne temperature na 2 stopinji °C. Želena omejitev segrevanja na 1,5 stopinje °C pa je postala že skoraj nedosegljiva, zato nekateri ponovno razmišljajo o morebitnih posegih, ki bi oslabili moč sončnih žarkov na poti do zemeljske površine. A simulacije učinkov morebitnih posegov, kot je namenski vnos drobnih delcev v ozračje, da bi oslabili sončne žarke na poti do zemeljskega površja, podobno kot se to zgodi ob velikih vulkanskih izbruhih, kažejo na veliko možnost neželenih stranskih učinkov takih posegov.

Zato upamo, da bo svetovnim voditeljem vendarle uspelo zadostno omejiti izpuste toplogrednih plinov v ozračje in bodo posegi za oslabitev sončnih žarkov na poti skozi ozračje ostali zgolj v domeni znanstvene fantastike.