Kolumna Tanje Cegnar: Trajnostna mobilnost

Ko sem pred tedni pripravljala ekskurzijo članov Slovenskega meteorološkega društva, sem najprej pomislila, da bi se na pot odpravili z javnim prevozom. A misel na to sem kmalu opustila, saj bi pot trajala predolgo, število razpoložljivih povezav pa je zelo skromno. Tako smo se na ogled meritev temperature, vlage, gibanja zraka, ogljikovega dioksida in radioaktivnosti v kraških jamah odpravili z osebnimi avtomobili, seveda pa smo poskrbeli, da so bili ti polno zasedeni. To ni bila moja prva izkušnja z javnim prevozom, ki mnogo manjših krajev le redko ali sploh ne povezuje, zato tamkajšnji prebivalci nimajo druge izbire kot avtomobil. V posebno neprijetnem položaju so nevozniki in tisti, ki avtomobila nimajo, saj so glede prevoza povsem odvisni od pomoči drugih.

Vendar obstajajo tudi vzorne rešitve, vredne posnemanja. Prijetno sem bila presenečena, ko je bila na podelitvi priznanj do planeta Zemlja prijazna občina 2019 izpostavljena mestna občina Velenje, ki svojim prebivalcem ponuja brezplačen mestni prevoz in uporabo brezplačne izposoje koles. Gotovo je to prava smer načrtovanja trajnostne mestne mobilnosti, kjer je dobro poskrbljeno tudi za pešce. Tudi v marsikaterem drugem mestu, verjetno pa še najbolj v Ljubljani, bi tak pristop k reševanju mestnega prometa pomagal. Seveda morajo biti avtobusne proge prilagojene potrebam prebivalcev, prevoz pa dovolj pogost, da se odločajo za uporabo mestnega avtobusa. A tako bi rešili kar veliko problemov.


Zmanjšalo bi se onesnaženje zaradi prometa, ko se v prometnih konicah kolone avtomobilov le po polžje pomikajo po mestnih vpadnicah, posledično bi bil zrak manj onesnažen, ljudje bi porabili manj časa za volanom. Prispevali bi k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov pa tudi k bolj zdravemu okolju. Mar ta dva cilja nista vredna finančnega vložka, ki bi tako rešitev omogočil?

Promet pogosto navajamo kot velikega onesnaževalca zraka, prispeva znaten delež izpustov toplogrednih plinov. Glavnino prispeva tranzitni promet čez Slovenijo; kolone tovornjakov na naših avtocestah, ki vozišča obremenjujejo veliko bolj kot osebni avtomobili. Že v prvih letih izpostavljanja prometa kot pomembnega vira toplogrednih plinov je bila izražena potreba po preusmeritvi tovornega cestnega prometa na železnico. A leta so tekla, spremenilo pa se ni prav veliko, saj pri velikih infrastrukturnih projektih pogosto bolj stopicamo na mestu kot napredujemo.

Statistika kaže, da se število prepeljanih potnikov z vlaki povečuje. To je spodbudna vest, a pot iz Ljubljane v Budimpešto, na Dunaj ali v Trst še vedno traja dolgo, predolgo, ker naše proge ne zmorejo velikih hitrosti.

Trajnostna mobilnost je in bo še kar dolgo ostala velik problem in izziv, v razpravi, kako ga reševati, se bodo še dolgo kresale iskre. A reševanje trajnostne mobilnosti je le kamenček v mozaiku podnebnih sprememb, s katerimi se vsa svetovna javnost dokaj neuspešno sooča že desetletja. Opozorila znanstvenikov in priznanih inštitutov ter pozivi nevladnih organizacij niso vodila k učinkovitemu ukrepanju politikov. Vse bolj sem prepričana, da ne zato, ker jim ne bi bilo mar, ampak ker je problem preveč zapleten, da bi ga znali začeti učinkovito reševati.

Nasveti in predlogi ozko usmerjenih znanstvenikov niso dovolj za uspešno ukrepanje, ker kaj hitro trčijo ob druge interese in vrednote, ki se zdijo v sodobni družbi velik dosežek, ki ga je treba skrbno varovati. Vprašanj, ki bi si jih morali zastaviti v povezavi z okoljem in podnebnimi spremembami, je veliko. Ko so znanstveniki opozorili na problem ozonske luknje, je mednarodna skupnost hitro in učinkovito ukrepala, ker je bila tehnologija za rešitev problema poznana in izvedljiva brez večjega vpliva na sodobni življenjski slog.