Kolumna Tanje Jakše Gazvoda: Spletni šakali

Kaj je zadnje leto, ki ga preživljamo v primežu novega virusa, prineslo dobrega? Nekaj zagotovo: zdaj znamo ceniti drobne stvari, ki so se prej zdele samoumevne, na primer klepet s prijatelji ali brezskrbno druženje. Druženja se bodo prej ali slej vrnila v stare tirnice, a težje bo pri celjenju vse globljih razpok v družbi, ki so nastale v zadnjem letu. Toliko sovraštva je zasejanega v našem narodu, da je stanje resno, skrb vzbujajoče. Grožnje, žalitve, zmerljivke, največkrat brez pravega razloga in še to, sploh na spletu, največkrat skrite za masko anonimnosti. Prav anonimnost daje tistim, ki pljuvajo, kritizirajo in bruhajo vsevprek, dodatnega vetra v jadra.

Pri nas se skorajda ne moreš več javno opredeliti do aktualne teme, ne da bi bil deležen rafala kritik. Ko sem v zadnji kolumni zapisala, da se nameravam cepiti, saj zaupam stroki, sem bila deležna kar nekaj napadov v stilu »prodana duša« in »koliko ti plačajo, da podpiraš to sleparijo« … Danes skorajda ni teme, da se ne bi pod njo usul plaz komentarjev, tako pozitivnih, še več pa negativnih, obračunavanja med komentatorji pa so že tako ostra, da si kar ne upam predstavljati, kaj bi ti ljudje naredili drug drugemu, če bi se srečali v živo. Nabor besed, zapisanih v komentarjih, je na čase namreč kar strašljiv.

»Napiši torej nekaj lepega, pozitivnega,« mi je dan pred pisanjem te kolumne namignila kolegica, ki je na spletu ravno objavila zapis o kuhanju žgancev. A glej ga, zlomka, tudi nanjo so se spravili kot na največjega državnega sovražnika. In to zgolj zaradi barve žgancev na sliki, ki se je nekaterim zdela preveč siva. In tudi kolegica je že v prvem komentarju dobila oznako »idiot«, ta kritika pa je pri spletnih šakalih, ki le čakajo na negativen namig, sprožila val drugih.

Ko takole razmišljam, kaj je naš narod pripeljalo tako daleč, da bi se, glede na sovražnost v komentarjih, celo pobili med sabo, ne morem mimo naših politikov. Nivo njihove komunikacije, sploh v parlamentu, je na čase res nizek, pritlehen. »Če ljudje na vrhu države počno takšne stvari, kaj je to drugega kot zelena luč za nas navadne državljane, da sprostimo vse svoje strasti, nagone, čustva,« je v enem od intervjujev dejal prof. dr. Dragan Petrovec in izpostavil, da je prav sovraštvo – torej ne ljubezen – najbolj povezovalno čustvo.

Res je potreben le namig, da se usuje sovraštvo, ki se potem veča kot snežna kepa; na vrhu hriba je majhna, v dolini pa tolikšna, da lahko ruši vse pred sabo.