Kolumna Tanje Jakše Gazvoda: (Za)obljuba
Onidan mi je kolegica vsa navdušena razlagala, da bo šlo čez nekaj dni, ko bomo stopili v novo leto, zares. In mi pod nos molila članek iz ženske revije v stilu »kako v desetih dneh shujšati za 4 kilograme in jesti samo jabolka«. Hitela je mene (in sebe) prepričevati, da je našla zmagovito formulo, ki jo bo naposled rešila oblog okoli pasu, stopila pa da bo vsaj dva ducata kilogramov. Formula je bila namreč zanjo povsem enostavna. Če si postavi cilj 20 kilogramov, jo do sanjske postave loči pet krat po deset dni, jabolk ima tako ali tako polno klet, k sreči je bila letos letina obilna. Pribila je, da je letos nič ne premakne: ne bližajoči se rojstni dnevi, ne pustni krofi, niti velikonočna potica. Ona bo na jabolkih, ker je članek podprt celo z ekspertizo prestižne univerze v Oklahomi, morda Nebraski ali neki tretji, vsekakor pa so jo opravili ugledni znanstveniki onkraj luže.
Ko sem jo tako opazovala, kako vsa v ognju razlaga svoj načrt, sem si jo predstavljala, kako iz kleti vleče sadež, ki je tjakaj prišel naravnost iz raja, grize gore jabolk in z jekleno voljo odvrača vsakogar, ki jo skuša podražiti s koščkom torte, hamburgerjem ali njej najljubšim čipsom. In se spomnim svojih podobnih poskusov, ko sem na neki prireditvi pred leti zavrnila košček jabolčnega zavitka, ki je dišal najbolj na svetu, videz pa je bil tako božanski, da niti v Masterchefu ne vidiš kaj tako popolnega.
Ampak jaz sem bila takrat trmasta. Ne, sladkorja ne jem. Ali pa hujšanje z luno, ki se je končalo takoj, ko me je mama poslala po sveže žemlje. Te še nikoli niso tako omamno dišale, pa kako dobre so bile z Gavrilović pašteto! Danes vem, da bo 1. januar zame, kar se zaobljub tiče, tak, kot je bil dan pred tem. Ker januarja praznujemo kar štiri rojstne dneve, tudi v februarju je kak dan, ko bi obljube prekršila, pa v marcu in aprilu tudi … In ne bi si oprostila, da bi me v sanjah še kdaj preganjal najbolj slasten košček jabolčnega zavitka, ki sem se mu odpovedala zgolj zavoljo obljube. No, da ne bo izpadlo, kot da živim povsem nezdravo, sladke ali slane pregrehe si občasno privoščim, a z zavedanjem, da jih moram uravnotežiti z zdravim načinom življenja. Slednje sicer ni zagotovilo za dolgo življenje, tako kot podobe iz revij in shujševalni napotki niso garancija za srečo. Slišati sebe, prisluhniti svojemu telesu je edini recept, če ne za dolgo, pa gotovo za kakovostno bivanje v tostranstvu.
