Kolumna Tine Horvat: Optimizem z gora
Potem ko se je preteklo leto v gorah končalo s srhljivko madžarskega para, ki je v neprimernih razmerah rinil v visokogorje, to napako pa je žal eden od njiju plačal z življenjem, si lahko vsi ljubitelji gora, predvsem pa gorski reševalci, vendarle malo oddahnemo od nenehnega poslušanja in poročanja o nesrečah v gorah.
Z Gorske reševalne zveze Slovenije so namreč sporočili nadvse spodbudno novico. Lani se je zgodilo manj nesreč kot v letu prej. Prvič v dvanajstih letih ni padel rekord v primerjavi s prejšnjim letom in seveda je spričo takšne vesele novice z gora vendarle zavelo nekaj optimizma.
Ta je namreč nujno potreben, saj so gore vedno veljale za tisto območje, kamor smo ljudje v zadnjem stoletju hodili in plezali, da bi dosegli mir v duši, občutek svobode in zdravje. Pa da bi se srečali z dobrimi, enako mislečimi ljudmi, ki so ti v težavah pripravljeni pomagati. Od nekdaj je veljalo, da v gorah ni zavisti, grdih besed, neprijaznosti in prerekanja …
Še bolj boleče je nato, če se zgodi nesreča, vedno znova brati komentarje.
Več kot očitno je bilo v dolini vsega tega preveč in se je skupaj z masovnim gorskim turizmom preselilo tudi v najvišja nadstropja Slovenije. S tem ko so začeli v gore hoditi turisti, predvsem gre tu za tujce, ki gorništva ne poznajo in zato naše visokogorje močno podcenjujejo, smo imeli gorniki z nekaj več izkušnjami občutek, da gore izgubljajo svoj čar.
Še bolj boleče je nato, če se zgodi nesreča, vedno znova brati komentarje tako imenovanih kavč komentatorjev, ki zlivajo svoj bes in frustracije na neizkušene ponesrečence in zahtevajo plačljivo gorsko reševanje.
A kot kaže, gre vseeno na bolje. Upajmo, da tisti rek o eni lastovki, ki da še ne prinese pomladi, v tem primeru ne drži in da bo število nesreč v gorah vendarle začelo upadati.
