Kolumna Tita Doberška: Novice darilo za samostojnost

Toda za naju z Juretom Apihom, ki je bil duša trženja na Delu (in širše), so bile Novice dolgo načrtovano časnikarsko dete. Dobro leto pred tem smo namreč zaradi potreb nove barvne rotacije ustanovili kopico tedenskih publikacij, od katerih sta bila najuspešnejša Delo Plus, ki je segel do 100.000 prodanih izvodov, in Delo X, s popularno kriminalno vsebino. Manj uspešni so bili Delo Adut, Delo Finale in Delo Romar, ki niso bili dolgo na trgu.

Potem sva z Juretom sklenila vse te edicije združiti v en, nov dnevni časnik, ki bi Delu pomagal odbiti napade nove časnikarske konkurence z desne (Slovenec) in leve (Republika). Strinjala sva se, da naj ne bi bil politični list, ker bi bil konkurenca Delu. Jure ga je videl kot veselega, vedrega in predlagal ime Vedri list. Sam sem se iz izkušenj tujih tovrstnih časnikov zavzemal za preizkušeno vsebino »kri, seks in solze«. In predlagal ime Slovenske novice, v duhu osamosvajanja in v navezavi na tradicijo Vodnikovih Novic. Ker se nisva strinjala, je Delov Stik opravil anketo, v kateri so premočno zmagale Slovenske novice.
Toda zapletov pri rojstvu Slovenskih novic še ni bilo konec. Delovo intelektualno jedro je bilo odločno proti, da bi resni nacionalni časnik izdajal »rumeni tisk«. In tako smo ustanovili ločeno delniško družbo in pozvali Delove zaposlene, naj kupijo njegove delnice. Tisti, ki so jih kupili, čez leta, ko je Delo odkupilo tedaj zelo uspešno podjetje (sam sem mu bil direktor), niso obžalovali tega.

In Slovenske novice so se tako z glasnim krikom rodile v okolje, ki je sámo rojevalo novo evropsko državo. Našle so do bralcev svojo pot, prek barikad, kjer so jih hlastno prebirali teritorialci. Shodile so, rasle in se krepile.

Še danes rad pravim, da so Slovenske novice moje časnikarsko dete. Dal sem jim dušo – moja je nagica na sredini, moj Kolofoktar na zadnji strani, moje priloge Vikend in druge, moj Sklad Ivana Krambergerja in še kaj. Iz moje duše za dušo ljudi, zvestih bralcev. In še na mnoga leta!