Kolumna Tomaža Miheliča: Angeli v modrem

Težko razumem ljudi, ki že vnaprej gojijo negativna čustva do policistov. Doslej sem imel z njimi vselej korekten odnos, ne samo takrat, ko so mi priskočili na pomoč, ampak tudi v redkih grešnih trenutkih, ko so mi napisali kazen. To je vendarle njihova naloga, da skrbijo za red in disciplino, pri tem pa zavedno pazijo, da ne presežejo svojih pooblastil in obvladujejo visoko stopnjo moralnih in etičnih načel.

Poznam vso paleto uniformirancev, nekatere bolj, druge povsem neprimerne za opravljanje tega zahtevnega poklica. A tako je v vsaki zaposlitveni disciplini, in čeprav bi morali biti pri odločanju, kdo sme nastopiti funkcijo represivnega organa, še posebno pozorni, so človeške napake povsem legitimne. Zato na podlagi nekaj gnilih jabolk ne smemo celotne ozimnice označiti za slabo.

Za ljubitelje senzacionalizma se bo slišalo razburljivo, da je neki samovšečni pripadnik ljubljanskih mož postave bolj kot po svojih poklicnih dosežkih slovel po odvratnem vedenju zunaj delovnika. Bil je namreč nepogrešljiva faca na razvratnih nočnih zabavah, kjer je brezglavo razlagal o zaupnih primerih, se hvalil z incidenti, kako je nemalokrat opit še od prejšnje noči začel dopoldansko izmeno, in v očeh mestnih lovač pridobival vrednost. Na srečo stroke in nas vseh je čez čas le izgubil svoj položaj. Ti nepridipravi za trenutek omajajo pravo podobo častnih policistov, nikakor pa ne morejo popačiti širše slike. Bistveno bolj odmevni so njihovi plemeniti in družbenokoristni podvigi, s katerimi rešujejo življenja in kljub politični gonji ohranjajo visoko raven človečnosti. Brezkompromisno se mečejo v reke, da bi pomagali utopljencem, ščitijo šibkejše in v najbolj kritičnih trenutkih zadržijo mirno kri ter s preudarnimi odločitvami postajajo naši heroji.

Eden takšnih je opevani uniformirani motorist, ki so ga oblastniki raztegnili na ideološko razpelo in ga priklenjenega na sramotilni steber obravnavali kot najhujši primer njihove domnevne nepokorščine. Vse samo zaradi ene prijazne geste, ko je privolil k poziranju z miroljubnim kolesarjem. Pri tem je najbolj navdihujoče, da je policist na motorju odločno upošteval kodeks policijske etike, ki izraža voljo in željo po zakonitem, strokovnem, pravičnem, vljudnem in korektnem delu ter človeškem ravnanju. Zastrašujoče in skrb vzbujajoče pa je, da se teh osnov ne držijo njihovi nadrejeni in predstavniki pripadajočih ministrstev, saj na družabnih omrežjih kot najbolj opravljive ptičice neutrudljivo čivkajo in jih ščuvajo proti lastnemu narodu.

Žarek upanja v temačnih časih, ki sumljivo spominjajo na obdobje nacifašizma, so prižgali v policijskem sindikatu, kjer zavračajo vsakršno ideologijo in ne odstopajo od tega, da bodo tudi v prihodnje svoje poslanstvo opravljali z avtoriteto argumenta, in ne z argumentom moči. Dokler nas bodo čuvali takšni angeli v modrem, bomo o miru in svobodi na vse bolj mračni strani Alp še smeli upati.