Kolumna Tomaža Miheliča: Biti všečen, a nesrečen

Spremljam ponoreli svet na družabnih omrežjih in se čudim novodobni kugi, ki se počasi in vztrajno zažira v ljudsko podzavest. Včasih smo se lajkali, zdaj se všečkamo in en sam klik na virtualni srček bo nekomu na drugi strani osmislil dan. Nekaterim celo življenje. Fantje in punce pa tudi moški in ženske so vse bolj odvisni od tega, da jih drugi opazijo in se navdušujejo nad njihovimi objavami, četudi so te skrb vzbujajoče že za psihiatra pripravnika. Kakovost preživetega dne se ne odraža več od vaših vtisov, ampak od lajkov. Več kot jih je fotografija ali zapis prejel, lepši občutki bodo ob določeni izkušnji prevevali objavitelja.

Se pravi, če bo kosilo, ki ste ga postavili na ogled sledilcem, doseglo vaša pričakovanja, preračunana v število ogledov in lajkov, ga boste označili za okusno. In v čem je draž razkazovanja obrokov, posedanja ob pijači, ležanja na plaži, dvigovanja uteži ali bežnega sprehoda skozi mesto? Kaj se dogaja v glavah ljudi, ki se tako zavzeto izpostavljajo in kričijo po pozornosti?

Nimam pojma, vsekakor nekaj dramatičnega, zato nam ne sme biti vseeno za prihodnost družbe. Odgovorno se trudim, da bi vsaj v krogu bližnjih naredil red. Včasih moram pošteno premisliti, s kom bi bilo najbolj sproščeno oditi na pijačo, da se ne bi bilo treba fotografirati ob vsakem požirku. In zakaj, pri vragu, bi kogar koli zanimalo, kaj pijem in kje sem?! Razkrivanje lokacij je še eden v dolgi vrsti nesmislov, spočetih v elektronski dobi. Mednje spadajo enostavčni kretenizmi v smislu 'švicam na fitnesu' ali 'šejkec po napornem treningu'. Le kdo bi si mislil, da se človek poti ob izvajanju fizičnih aktivnosti, mar ne? Temu drugemu bi pa bolj koristilo prešejkati njegovo podstreho, če bi mu to pomagalo pri spametovanju.

Zavzeto se torej trudim, da prijatelje odvračam od poneumljanja sebe in drugih s hlastanjem po lajkih. Z lahkoto in užitkom zavrnem vsakršno prošnjo po fotografiranju ali poziranju brez vsebine in striktno prepovedujem objave ali označevanje mojega imena. Udejstvovanje v javnosti je poklic, ki se ga lotevam z vso odgovornostjo in predobro poznam pasti tega posla, v katere se nenehno zapletajo slave željni. Opazujem jih po ulicah in lokalih, kako sedijo drug poleg drugega, in namesto da bi se zavzeto pogovarjali, si pošiljajo sporočilca, kažejo slike in seveda objavljajo selfieje. Pod pretvezo navidezne in pogosto izumetničene popolnosti si želijo biti všečni, čeprav so globoko v sebi zelo osamljeni, puhli in nesrečni.