Kolumna Tomaža Miheliča: Dežela tisočerih okusov

Evrovizijska evforija se me še vedno drži kot trdovratni parazit, ki se očitno precej udobno počuti v mojem srcu. Le kako bi se zlahka poslovil od teh nepozabnih doživetij, ko pa nas je država gostiteljica presenetljivo lepo sprejela. Poleg žgočega sonca se mi je v podkožje zažrla predvsem toplina tamkajšnjih prebivalcev, o katerih sem pred prvim obiskom te kontroverzne dežele poslušal predvsem kritike. Med raziskovanjem lepot dežele na razpotju nešteto kultur, verskih prepričanj, ideologij sem pobližje spoznal, da se političnih interesov ne sme enačiti z ljudstvom. Izraelci so namreč odločno proti vojni in bi s Palestinci brez težav živeli složno, če ne bi njihov pošastni politični sistem tako vztrajno podpiral okrutnega spopada za ozemlje, zato so primorani iz dneva v dan živeti v senci kritik z zahoda.

Nekaj podobnega so bili deležni naši južni bratje in sestre iz Srbije, ko so pod oblastjo Slobodana Miloševića izgubili ugled in postali agresorji, četudi narod na politične igre ni imel neposrednega vpliva. Enačiti Izraelce z morilci, okupatorji in jih šikanirati vsevprek, ker so primorani živeti na perečem območju, je najmanj ignorantsko. Ljudje so naveličani zlaganega poročanja o razmerah tam doli, a kljub temu ne odstopajo od svojega prisrčnega temperamenta. Obiskal sem že številne dežele in z vso odgovornostjo trdim, da tako prijaznih ljudi še nisem srečal. Njihova pripravljenost pomagati, spoštljiv odnos na ulici, vsesplošna vljudnost in številne druge lastnosti so mi šli že skoraj na živce, saj sem bil prepričan, da jih hlinijo. V Sloveniji pač nismo vajeni, da te natakar postreže z nasmeškom, vpraša po tvojem počutju, podeli kakšen nevsiljiv kompliment, skratka, je prijazen. V Tel Avivu je to zlato pravilo.

Ljubezniv odnos do turistov in tujcev na splošno je zažrt v njihov nacionalni DNK. Hrana, s katero te omamijo in zadovoljijo še tako zahtevni okus, je božanska, ponudba raznolika, cene pa primerne velemestu, ki ga uvrščajo med najdražja na svetu. Med sprehajanjem po avenijah ali vzdolž obale, kjer te ob pogledu na izklesana telesa hitro popade manjvrednostni kompleks, ne moreš spregledati, da so domačini obsedeni s štirinožnimi prijatelji. Ni čudno, da so rekorderji po številu psov in znajo zanje vsaj tako lepo skrbeti kot za človeka. Na eni strani otroška igrišča, na drugi pa ograjeni prostori, namenjeni le hišnim ljubljenčkom.
Tudi mestni promet je dobro organiziran, četudi nimajo podzemne železnice. Večina se namreč prevaža z motorji, kolesi ali električnimi skiroji, novo obsesijo mlajše populacije. Imajo namreč več kot pet ponudnikov za najem tega priljubljenega in do okolja prijaznega prevoznega sredstva. Domačini so sicer zatrjevali, da veljajo za kaotične voznike in se na cestah pogosto odvijajo dramatični prizori, vendar mi v dveh tednih ni uspelo naleteti niti na enega.

Sem se pa čudil zavidanja vrednim postavam in fenomenu pomanjkanja debelosti. Zelo redko opaziš moške in ženske s čezmerno telesno težo, če pa že, so skoraj vsi turisti. Skupek raznolikih drobcev mi je ob koncu mojega obiska podal povsem drugačno podobo o državi, do katere sem še nedavno gojil odpor, in čeprav mi gre njihov verski aspekt še vedno presneto na živce, sem poleg polnega želodca odnesel tudi učno uro o sprejemanju, toleranci in povezovanju. Celo pred jeruzalemskim Zidom objokovanja me je globoko verni gospodič s svedrom las čez uhlje zapeljivo pogledal in namignil, da obožuje Evrovizijo. Ko sem mu povedal, da prihajam iz Slovenije, me je še bolj strastno pogledal in navdušeno pribil: »Nekaj čarobnega je v tistem paru, ki poje o sprejemanju sebe. Njuna ljubezen ne pozna barve, ne vere, ne spola. Je tako čista kot otroška duša,« me je pobožal z besedami in se zazrl nazaj v sveto knjigo.