Kolumna Tomaža Miheliča: Dopust po slovensko

»Poletja ne bo, poletja ne bo, izginilo bo,« je refren skupine Melos, ki je leta 1987 nastopila v finalu Pop delavnice in zakrivila uspešnico, ob kateri se nam danes obrača želodec. Ne zaradi popevke ali melodije, ampak aktualnosti besedila, ker še nikoli doslej nismo s takšno negotovostjo čakali enega najbolj priljubljenih letnih časov. Vroči meseci se bodo zgodili, a brez težko pričakovanih in zasluženih dopustov.

Politiki nas že zdaj ustrahujejo, da počitnice ne bodo, kot so nekdaj bile. Ljudje si ustvarjajo scenarije, da se bodo krvavo zasluženi oddihi spremenili v en sam obup in bedo, saj se ne bo smelo odpotovati v njihova najljubša letovišča. Si predstavljate to globoko osebno stisko, ko se bo dopustnikom prepovedalo sprehajanje po sanjskih plažah, na katerih so se zaljubljali in si na njih desetletja sončili zadnjice?


Obstaja velika nevarnost hudih nepopravljivih posledic, ki se bodo kazale na popačenih vedenjskih vzorcih. Če smo se skozi klavrno zimo in sončno pomlad otepali trdovratnega virusa, nam bo poletje in jesen grenila depresija. Gneča se bo iz intenzivnih soban infekcijske klinike preselila na psihiatrijo, primanjkovalo bo postelj, osebja, smejalnih plinov, priročnikov z nasveti, kako si soditi sam. Med poslušanjem pogovorov in prebiranjem razprav izolacijskih ujetnikov, obupanih, ker je pred njimi malce drugačno poletje, kot so ga bili vajeni v preteklosti, bi se lahko hitro nadejali scenarija apokaliptičnih razsežnosti. Vendar če je strah pred počitnikovanjem na domači grudi razlog za predčasno agonijo in padanje v obup, se nima smisla čuditi razponu človeške debilnosti.

Je že res, da so slovenski turistični biseri razprodani tujim lastnikom, a kljub temu se v naši miniaturni kokoški skriva toliko lepot, da bi si z njimi zlahka zapolnili še tako ambiciozen počitniški urnik.

Domoljubi tako radi bruhajo čez tujce, čeprav ti v veliki večini polnijo naše hotelske in apartmajske kapacitete ter s tem bogatijo državno malho. Zdaj imajo priložnost, da dokažejo, kako zavedni so v tej svojih nacionalni omejenosti. Večina si jih namreč poletja ne zna predstavljati brez hrvaških otokov, tisti manj zahtevni se zadovoljijo že s sosednjo obalo. Ne namigujem, da bi bilo s tem kaj narobe, saj tudi meni prijata blagodejni jadranski zrak in sol. Le ta dvoličnost klenih Slovenceljnov mi tare duha. Nemalo njih živi samo za dva poletna tedna, ko se natovorjeni s paštetami, belim kruhom in domačim golažem odpravijo na morje.

Po motu Če se lahko kregamo doma, se lahko tudi v počitniškem kampu živijo svoje družinske sanje. Na ultimativni vrhunec leta jih po vrnitvi spominjajo beli madeži kopalk kot otoki na krvavo opečeni koži in neprijazni hrvaški natakarji. Nikoli več tja dol, objokujejo in obljubljajo, da bodo naslednjič denar raje zapravili pri nas. Zdaj ko so dobili priložnost za raziskovanje slovenskih krasot, pa se že vnaprej filajo z antidepresivi in iščejo najdebelejšo vejo, da bi nanjo obesili svoj brezup.

Toda zakaj bi se sprenevedali in slepili, če se tako radi naslanjamo na našo tradicijo in modrosti. Ena od njih pravi, kdor drugemu mejo postavlja, se sam vanjo ujame.