Kolumna Tomaža Miheliča: Hierarhija smrti
O umrlih le najboljše, če se jih seveda sploh kdo spomni.
Odpri galerijo
Kadar zapuščajo svet legende, je čas za nov premor. Preplavijo nas pomisleki o minljivosti, posvetimo se inventuri življenja, ki ga tako ali drugače preganjamo iz dneva v dan. Z nekakšno jezo ugotavljamo, da je med nami toliko brutalno surovih ljudi, ki brez zadržkov sejejo smrt, da se že zdi, kako so z njo sklenili pakt in se jim morda prav zaradi tega ne zgodi nič usodnega. Nekateri zanje pravijo, da so tako pokvarjeni, da jih še hudič noče povohati, kar je precej slaba tolažba. Kdo lahko in kdo ne sme živeti, ostaja ena največjih neznank, ki sili človeka v raznorazna prepričanja o kraljestvu onkraj naše zaznave, o času po tem, ko telo in duša zapustita ta svet. Prijetna uteha ali prej potuha, da iz te naše ultimativne podobe, neponovljive kreacije narave, podarjene z rojstvom, ne iztisnemo našega maksimalnega potenciala.
V teh dneh so družabna omrežja preplavile sočutne objave ob družinski tragediji enega največjih in najbolj priljubljenih ameriških košarkarjev vseh časov. Kobe Bryant je med poslednjim poletom nad oblaki ostal tam gor, kamor simbolično odhajajo angeli. Ni mu bilo dano, da bi v objemu ljubljenih dočakal 42. pomlad. S komaj 13-letno hčerko sta nam odčitala lekcijo o tem, da je veličina naših življenj primerljiva z zrnom peska v peščeni uri in da tudi pri smrti podzavestno vzpostavljamo nekakšno hierarhijo. Isti dan je izgubilo življenje na stotine ljudi na planetu, v različnih okoliščinah, komaj rojeni, mladostniki, zaljubljenci, siromaki, starčki, domačini, tujci ... Zanje nismo prižigali lučk v srcu in lepili njihovih fotografij po raznoraznih profilih. Ob njihovem slovesu se nismo razpisali, naj počivajo v miru, kajti ironija je, da denimo tisti na vojnih žariščih miru nikoli niso poznali. Kaj ti pomaga posthumni mir ... Še ena v morju floskul, s katerimi si predvsem živi lajšamo bolečino ob izgubi.
Da se je smrtno ponesrečil idol moje mladosti, sem izvedel ob prihodu iz kinodvorane, ko sem vklopil telefon in me je vsa ogorčena nagovorila prijateljica, da mambe ni več. Ves objokan od celovečerca 1917, ki me je pretresel in vnovič spomnil, zakaj sovražim gledati vojne filme, sem preostanek večera posvetil žalovanju. Preganjale so me misli o košarkarju z najbolj iskrenim nasmehom, vmes pa so se odslikavali prizori angleškega vojaka, ubitega ob posekanem češnjevem vrtu, ki je prej rešil življenje prijatelju in ga obtežil z odgovornostjo, da mora zdaj sam izpeljati zahtevno misijo, s katero lahko reši življenja. In kot pravemu filmskemu junaku mu je uspelo ohraniti 1600 mladih src, prisiljenih na bojna polja, okuženih z morilsko ideološko mantro, da je z vojno moč rešiti vse … Sto let po tem se še vedno koljemo in si prilaščamo pravico, da v imenu miru trosimo smrt. Ko usihajo nedolžna življenja iz oddaljenih dežel, le zamahnemo z roko, češ, bo manj migrantov, prebežnikov, azilantov ... A ko umirajo vzorniki, športni junaki, oboževani, opevani, ljubljeni, se nam podre svet. Poveličujemo nekatere smrti, odhajanja, drugih pa zaradi takšnih in drugačnih prepričanj nočemo videti. Mar niso tudi umrli samo ljudje?!
V teh dneh so družabna omrežja preplavile sočutne objave ob družinski tragediji enega največjih in najbolj priljubljenih ameriških košarkarjev vseh časov. Kobe Bryant je med poslednjim poletom nad oblaki ostal tam gor, kamor simbolično odhajajo angeli. Ni mu bilo dano, da bi v objemu ljubljenih dočakal 42. pomlad. S komaj 13-letno hčerko sta nam odčitala lekcijo o tem, da je veličina naših življenj primerljiva z zrnom peska v peščeni uri in da tudi pri smrti podzavestno vzpostavljamo nekakšno hierarhijo. Isti dan je izgubilo življenje na stotine ljudi na planetu, v različnih okoliščinah, komaj rojeni, mladostniki, zaljubljenci, siromaki, starčki, domačini, tujci ... Zanje nismo prižigali lučk v srcu in lepili njihovih fotografij po raznoraznih profilih. Ob njihovem slovesu se nismo razpisali, naj počivajo v miru, kajti ironija je, da denimo tisti na vojnih žariščih miru nikoli niso poznali. Kaj ti pomaga posthumni mir ... Še ena v morju floskul, s katerimi si predvsem živi lajšamo bolečino ob izgubi.
Da se je smrtno ponesrečil idol moje mladosti, sem izvedel ob prihodu iz kinodvorane, ko sem vklopil telefon in me je vsa ogorčena nagovorila prijateljica, da mambe ni več. Ves objokan od celovečerca 1917, ki me je pretresel in vnovič spomnil, zakaj sovražim gledati vojne filme, sem preostanek večera posvetil žalovanju. Preganjale so me misli o košarkarju z najbolj iskrenim nasmehom, vmes pa so se odslikavali prizori angleškega vojaka, ubitega ob posekanem češnjevem vrtu, ki je prej rešil življenje prijatelju in ga obtežil z odgovornostjo, da mora zdaj sam izpeljati zahtevno misijo, s katero lahko reši življenja. In kot pravemu filmskemu junaku mu je uspelo ohraniti 1600 mladih src, prisiljenih na bojna polja, okuženih z morilsko ideološko mantro, da je z vojno moč rešiti vse … Sto let po tem se še vedno koljemo in si prilaščamo pravico, da v imenu miru trosimo smrt. Ko usihajo nedolžna življenja iz oddaljenih dežel, le zamahnemo z roko, češ, bo manj migrantov, prebežnikov, azilantov ... A ko umirajo vzorniki, športni junaki, oboževani, opevani, ljubljeni, se nam podre svet. Poveličujemo nekatere smrti, odhajanja, drugih pa zaradi takšnih in drugačnih prepričanj nočemo videti. Mar niso tudi umrli samo ljudje?!
