RAZSTAVA
Kolumna Tomaža Miheliča: Hvala, maestro Hranitelj!
Nekaj tako izjemnega, do poslednje linije in barvne nianse dodelanega lahko pričakuješ samo od njega.
Odpri galerijo
Alan Hranitelj je postregel z eksplozijo lepega, ki jo je treba doživeti. FOTO: SANDI FIŠER
Za mano je razgiban teden in v primerjavi z njim je celo vožnja z vlakom smrti manj vznemirljiva. Najprej nastop na zdaj že tradicionalnem koncertu Nosil bom rdečo zvezdo, z legendarno Svetlano Makarovič v prvi bojni vrsti, zatem še vzpon na Ljubljanski grad, kjer sem se potopil v čarobne Vzporedne svetove Alana Hranitelja.
Nekaj tako izjemnega, do poslednje linije in barvne nianse dodelanega lahko pričakuješ samo od njega. Redki so trenutki, ko se znajdeš v obljudenem prostoru, kjer vlada popolna tišina. Še pri maši je večja galama, skozi graščinski razstavni prostor pa so se sprehajali ljudje v transu, kakor da jih je umetnik začaral s svojim kostumografskim urokom. Obiskovalci smo naokoli hodili odprtih oči in ust, saj nismo mogli verjeti, da je človeški um sposoben ustvariti nekaj tako imenitnega. Medtem ko smo se napajali ob magiji Alanove svojevrstnosti, je gostitelj v značilni skromni maniri stiskal roke prijateljem in zbiral objeme vzhičenih obiskovalcev.
»Ah, to je neki, neki,« je s svojo tipično frazo odgovarjal vsem čestitkam. Ta njegov »neki, neki« je opis tistega, česar navadni smrtniki ne znamo ubesediti, kajti pri Hraniteljevih stvaritvah gre za bistveno globlji pomen kot zgolj opazovalčevo impresijo. Vendar je bil od napornih, večmesečnih, celo večletnih priprav na ta izjemni dogodek tako izčrpan, da se ni zmogel spuščati v izčrpnejše pogovore, še manj pa razlage določenih kreacij. Zanje bo še dovolj časa, saj je razstava na ogled vse do osmega septembra, vmes pa bo izšla knjiga z izbranimi kostumi in deli tega opevanega ustvarjalca.
In ko si tako prijetno nahraniš dušo, se pripraviš na deževni vikend, preživet ob televizijskem sprejemniku in kakšni dobri knjigi, v soboto zvečer iz čiste lojalnosti nameniš pozornost festivalu Melodije morja in sonca. V hipu se znajdeš sredi brezna, v kreativnem vakuumu, kamor te pahnejo odgovorni za izbor skladb, in četudi škripaš z zobmi, grizeš jezik, da ga ne bi stegnil, je preprosto nemogoče biti tiho.
Sicer se trend popularnosti obmorskega glasbenega tekmovanja iz leta v leto rapidno spušča, a tako abotnega, usmiljenja vrednega in neposlušljivega večera že dolgo nisem doživel. Obožujem našo muziko, rad prepevam slovenske komade in vedno si požvižgavam vsaj eno festivalsko melodijo, vendar so letošnje sklestile moje uho kot toča vrtni pridelek. Sprašujem se, kdo za vraga se pri uvrščanju tekmovalnih skladb odloči, da jih spusti na oder!
Kdo je tisti, ki ob prvem poslušanju demo posnetkov ali končnih izdelkov reče, hudo, tole bo pa nova poletna uspešnica?! In zakaj pri vragu, ob vseh mogočih vremenoslovskih napovedih, odgovorni ne uvidijo, da se bo nad Portorožem ravno sredi programa odprlo nebo? Še natakarji na terasah pravočasno pospravijo mize, ker spremljajo satelitsko sliko, v Avditoriju pa še vedno niso sposobni del tribun pokriti s cerado, in tako so gledalci prepuščeni (ne)milosti matere narave, ki se je tokrat od vsega hudega pošteno razjokala in jih namočila do kosti.
Na koncu mi ni preostalo drugega, kakor da se naslednji dan vnovič odpravim na Ljubljanski grad in si korenito popravim vzdušje s še enim ogledom spektakularne razstave, zagotovo največje atrakcije letošnjega poletja.
Nekaj tako izjemnega, do poslednje linije in barvne nianse dodelanega lahko pričakuješ samo od njega. Redki so trenutki, ko se znajdeš v obljudenem prostoru, kjer vlada popolna tišina. Še pri maši je večja galama, skozi graščinski razstavni prostor pa so se sprehajali ljudje v transu, kakor da jih je umetnik začaral s svojim kostumografskim urokom. Obiskovalci smo naokoli hodili odprtih oči in ust, saj nismo mogli verjeti, da je človeški um sposoben ustvariti nekaj tako imenitnega. Medtem ko smo se napajali ob magiji Alanove svojevrstnosti, je gostitelj v značilni skromni maniri stiskal roke prijateljem in zbiral objeme vzhičenih obiskovalcev.
»Ah, to je neki, neki,« je s svojo tipično frazo odgovarjal vsem čestitkam. Ta njegov »neki, neki« je opis tistega, česar navadni smrtniki ne znamo ubesediti, kajti pri Hraniteljevih stvaritvah gre za bistveno globlji pomen kot zgolj opazovalčevo impresijo. Vendar je bil od napornih, večmesečnih, celo večletnih priprav na ta izjemni dogodek tako izčrpan, da se ni zmogel spuščati v izčrpnejše pogovore, še manj pa razlage določenih kreacij. Zanje bo še dovolj časa, saj je razstava na ogled vse do osmega septembra, vmes pa bo izšla knjiga z izbranimi kostumi in deli tega opevanega ustvarjalca.
In ko si tako prijetno nahraniš dušo, se pripraviš na deževni vikend, preživet ob televizijskem sprejemniku in kakšni dobri knjigi, v soboto zvečer iz čiste lojalnosti nameniš pozornost festivalu Melodije morja in sonca. V hipu se znajdeš sredi brezna, v kreativnem vakuumu, kamor te pahnejo odgovorni za izbor skladb, in četudi škripaš z zobmi, grizeš jezik, da ga ne bi stegnil, je preprosto nemogoče biti tiho.
Sicer se trend popularnosti obmorskega glasbenega tekmovanja iz leta v leto rapidno spušča, a tako abotnega, usmiljenja vrednega in neposlušljivega večera že dolgo nisem doživel. Obožujem našo muziko, rad prepevam slovenske komade in vedno si požvižgavam vsaj eno festivalsko melodijo, vendar so letošnje sklestile moje uho kot toča vrtni pridelek. Sprašujem se, kdo za vraga se pri uvrščanju tekmovalnih skladb odloči, da jih spusti na oder!
Kdo je tisti, ki ob prvem poslušanju demo posnetkov ali končnih izdelkov reče, hudo, tole bo pa nova poletna uspešnica?! In zakaj pri vragu, ob vseh mogočih vremenoslovskih napovedih, odgovorni ne uvidijo, da se bo nad Portorožem ravno sredi programa odprlo nebo? Še natakarji na terasah pravočasno pospravijo mize, ker spremljajo satelitsko sliko, v Avditoriju pa še vedno niso sposobni del tribun pokriti s cerado, in tako so gledalci prepuščeni (ne)milosti matere narave, ki se je tokrat od vsega hudega pošteno razjokala in jih namočila do kosti.
Na koncu mi ni preostalo drugega, kakor da se naslednji dan vnovič odpravim na Ljubljanski grad in si korenito popravim vzdušje s še enim ogledom spektakularne razstave, zagotovo največje atrakcije letošnjega poletja.
