NA EKS
Kolumna Tomaža Miheliča: Jamram in iščem rešitve
Ko se enkrat znebiš strahov iz preteklosti in se naučiš, kako sebe postaviti na prvo mesto, lahko osvojiš svet.
Odpri galerijo
Nezadovoljstvo z obliko telesa je ena najpogostejših neizpetih melodij in verjetno mi ni treba izpostavljati, da je postala že pošteno nadležna. Težko jo spregledaš ali se delaš, da je ne slišiš, saj te spremlja na vsakem koraku, ne glede na letni čas. Vprašanje, kako se je možno spraviti v red, je za marsikoga izmed nas večna enigma v kolesje ujetega hrčka, ki teče in teče v upanju, da ujame svoje sanje in se premakne naprej. In tako kot ta ljubki, neutrudni puhasti glodavec se tudi mi ženemo za pobožnimi željami, od shujševalne do shujševalne, od jedilnika do jedilnika, od vadbe do vadbe, vse za to, da bi enkrat v ogledalu uzrli odsev popolnosti. Ne glede na višino in kilograme, vsakdo ima svojo predstavo perfekcije, kako bi moral ali, bolje rečeno, kako bi lahko izgledal, če bi se vzel v roke. Vendar so redki tudi dejansko dovolj dosledni in predani, da vzpostavijo sistem, po katerem se bodo lahko vsaj približali, morda celo v celoti izpolnili sanje o idealni postavi. Še najbolj pomembne so prioritete in jeklena volja, o čemer me je prepričala sodelavka in dobra prijateljica Anitka.
Odločna ženska, samozavestna, samokritična, s širokim pogledom na svet in predvsem z velikanskim srcem. Je žena in mati treh otrok, ob tem pa zelo pomemben člen majhne novinarske ekipe, ki bi bila brez njenega prispevka pošteno podhranjena. Neštetokrat me je navdušila s svojo požrtvovalnostjo, iskrivim duhom, žensko intuicijo in pripravljenostjo, da priskoči na pomoč. Ampak najbolj me je osupnila s svojo trdno voljo, da korenito spremeni življenjske navade. Od prvega dne, ko sva se spoznala, se mi je zdela oblika njenega telesa privlačna. Spominjala me je na peščeno uro, včasih bolj, včasih manj po(po)lno, predvsem pa nikoli nisem zaslutil, da bi pretirano objokovala mere iz mladosti, kot to rade počnejo nekatere moje prijateljice. Po rojstvu tretjega otroka pred slabima dvema letoma je doživela nekakšen preblisk, da se bo vsem opravkom navkljub spravila v red. Izkoristila je vsako priložnost za vadbo, redno je hodila na sprehode, nobena vremenska prognoza je ni ustavila, in četudi je z neba lilo kot sredi monsunskega obdobja, je opravila svojih 10 kilometrov. Da ne bi trpela njena materinska vest, je v voziček posadila sinka in se skupaj z njim podala na pohod. V natrpan urnik ji je uspelo vriniti 30-minutni trening sredi dnevne sobe in s časom je pritegnila pozornost starejše hčerke, perspektivne najstniške košarkarice, ter postala njena inspiracija.
Priznam, tudi mene je navdihnila, da nobena okoliščina ne sme biti ovira ali izgovor za prelaganje odgovornosti in izmikanje realnosti. Pridno je trenirala in pazila na prehrano, dokler se ni na uredniškem sestanku pojavila z izoblikovanim telesom kot iz nekakšnih mokrih sanj večine žensk. Pri tem je nezanemarljivo dejstvo, da ni ena tistih, ki poveličujejo stvari, delajo iz muhe slona, ampak zna iz še tako bedne situacije izvleči nekaj dobrega. Ni imuna proti tarnanju, v bistvu se sploh ne zadržuje pri nerganju nad vsakodnevnimi tegobami, s katerimi se matere treh otrok redno srečujejo. Toda v naslednjem hipu je že uperjena k iskanju izhoda v sili. Na novo je definirala Cerarjevo trditev: »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.« Samo človek sem, zato imam vso pravico jamrati in se pri tem zavzemati, da bi čim prej našel rešitev. V njenem primeru se je to izkazalo za idealno kombinacijo, saj sproti razčiščuje z vsem balastom, ki ga nanosijo izzivi, in prepreči, da bi z njim nahranila frustracije. In verjamem, da je ves trud poplačan, ko lahko s preoblikovanim telesom brez slabe vesti smukne v hčerkine kavbojke. Le kdo si ne bi želel imeti takšne mame?!
Odločna ženska, samozavestna, samokritična, s širokim pogledom na svet in predvsem z velikanskim srcem. Je žena in mati treh otrok, ob tem pa zelo pomemben člen majhne novinarske ekipe, ki bi bila brez njenega prispevka pošteno podhranjena. Neštetokrat me je navdušila s svojo požrtvovalnostjo, iskrivim duhom, žensko intuicijo in pripravljenostjo, da priskoči na pomoč. Ampak najbolj me je osupnila s svojo trdno voljo, da korenito spremeni življenjske navade. Od prvega dne, ko sva se spoznala, se mi je zdela oblika njenega telesa privlačna. Spominjala me je na peščeno uro, včasih bolj, včasih manj po(po)lno, predvsem pa nikoli nisem zaslutil, da bi pretirano objokovala mere iz mladosti, kot to rade počnejo nekatere moje prijateljice. Po rojstvu tretjega otroka pred slabima dvema letoma je doživela nekakšen preblisk, da se bo vsem opravkom navkljub spravila v red. Izkoristila je vsako priložnost za vadbo, redno je hodila na sprehode, nobena vremenska prognoza je ni ustavila, in četudi je z neba lilo kot sredi monsunskega obdobja, je opravila svojih 10 kilometrov. Da ne bi trpela njena materinska vest, je v voziček posadila sinka in se skupaj z njim podala na pohod. V natrpan urnik ji je uspelo vriniti 30-minutni trening sredi dnevne sobe in s časom je pritegnila pozornost starejše hčerke, perspektivne najstniške košarkarice, ter postala njena inspiracija.
Priznam, tudi mene je navdihnila, da nobena okoliščina ne sme biti ovira ali izgovor za prelaganje odgovornosti in izmikanje realnosti. Pridno je trenirala in pazila na prehrano, dokler se ni na uredniškem sestanku pojavila z izoblikovanim telesom kot iz nekakšnih mokrih sanj večine žensk. Pri tem je nezanemarljivo dejstvo, da ni ena tistih, ki poveličujejo stvari, delajo iz muhe slona, ampak zna iz še tako bedne situacije izvleči nekaj dobrega. Ni imuna proti tarnanju, v bistvu se sploh ne zadržuje pri nerganju nad vsakodnevnimi tegobami, s katerimi se matere treh otrok redno srečujejo. Toda v naslednjem hipu je že uperjena k iskanju izhoda v sili. Na novo je definirala Cerarjevo trditev: »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.« Samo človek sem, zato imam vso pravico jamrati in se pri tem zavzemati, da bi čim prej našel rešitev. V njenem primeru se je to izkazalo za idealno kombinacijo, saj sproti razčiščuje z vsem balastom, ki ga nanosijo izzivi, in prepreči, da bi z njim nahranila frustracije. In verjamem, da je ves trud poplačan, ko lahko s preoblikovanim telesom brez slabe vesti smukne v hčerkine kavbojke. Le kdo si ne bi želel imeti takšne mame?!