DRŽAVA OVAC
Kolumna Tomaža Miheliča: Kakšna država, takšni volivci
Sestava političnega hrama je nekakšen odraz družbe, v kateri živimo, in če nam vlada drobnica, potem ni čudno, da se spreminjamo v narod ovac, ki blejejo v prazno.
Odpri galerijo
Bedna politična scena je odraz manjšine, ki se udeležuje farse, imenovane volitve. FOTO: TADEJ REGENT
Nedavne volitve za slovenske predstavnike v Evropskem parlamentu so vnovič pokazale bedo domače politične scene in izpostavile ironijo, kako zelo nam je mar za lutke v kravatah. Smešno nizka udeležba je precej zgovorna, saj si lahko skrb vzbujajočo situacijo pomanjkanja interesa razlagamo na dva načina.
Po eni strani so se ljudje zasitili nenehnih obljub, praznih besed, leporečenja, nakladanja, ustrahovanja, zavajanja, namernega laganja, vse z namenom, da bi si kandidati za poslance pridobili pomemben glas, ki bi jim zagotovil odlično plačo še nadaljnjih nekaj let.
Gledano z drugega zornega kota pa smo pravzaprav oškodovani za resne, kredibilne, sposobne posameznike, na katere bi se lahko zanesli, da bodo delali v prid državljanov, in ne le za svoj bančni račun. Z nekaj svetlimi izjemami, izgubljenimi v poplavi političnega balasta, smo primorani izbirati med nominiranci za fatalne moške, kar zelo zgovorno odraža nivo slovenskih politikov, ali retorično podhranjenimi pajaci, ki v enem stavku natrosijo toliko nesmisla, da bi najraje zabrisal televizijski sprejemnik skozi okno. Večina njih se je izšolala v rekordno kratkem času, tudi s prepisanimi diplomskimi nalogami in besednjakom vaških posebnežev. In potem se čudimo, zakaj vedno manj volivcev opravlja svojo dolžnost.
Eden izmed načinov, s katerim bi izkazali nezadovoljstvo nad izbranimi kandidati, bi bila oddaja neveljavnih glasovnic. Vendar bi bilo tudi to eno samo zapravljanje časa, saj se v resnici z državljansko nepokorščino do danes ni doseglo še nobenih tektonskih premikov na bolje.
Pri vsem skupaj se zdi, da so še najbolj vestni obiskovalci volišč simpatizerji in podporniki konservativnih strank, ki gredo najprej k nedeljski maši in potem upoštevajo božjo voljo ter obkrožijo tisto ime, na katero jih je opomnil župnik s prižnice. Toliko o ustavni ločenosti države in cerkve.
Ampak bodimo realni in se ozrimo iznad politično cirkuške maneže ter si priznajmo, če bi volitve dejansko imele možnost kaj spremeniti, potem jih v resnici sploh ne bi imeli, kajti lobijem z vajetmi v rokah res ni v interesu, da bi dali ljudstvu takšno moč. In večina razgledanega prebivalstva je že zdavnaj spregledala to farso in se raje posveča svoji družini kakor politiki, čeprav nam ta vedno znova trka na našo slabo vest, češ, kdor ni volil, naj se ne pritožuje. Prekletstvo slovenskih parlamentarcev je v njihovih nekompetentnih predstavnikih, in ne v nezainteresiranem ljudstvu. Toda, sestava političnega hrama je nekakšen odraz družbe, v kateri živimo, in če nam vlada drobnica, potem ni čudno, da se spreminjamo v narod ovac, ki blejejo v prazno.
Po eni strani so se ljudje zasitili nenehnih obljub, praznih besed, leporečenja, nakladanja, ustrahovanja, zavajanja, namernega laganja, vse z namenom, da bi si kandidati za poslance pridobili pomemben glas, ki bi jim zagotovil odlično plačo še nadaljnjih nekaj let.
Gledano z drugega zornega kota pa smo pravzaprav oškodovani za resne, kredibilne, sposobne posameznike, na katere bi se lahko zanesli, da bodo delali v prid državljanov, in ne le za svoj bančni račun. Z nekaj svetlimi izjemami, izgubljenimi v poplavi političnega balasta, smo primorani izbirati med nominiranci za fatalne moške, kar zelo zgovorno odraža nivo slovenskih politikov, ali retorično podhranjenimi pajaci, ki v enem stavku natrosijo toliko nesmisla, da bi najraje zabrisal televizijski sprejemnik skozi okno. Večina njih se je izšolala v rekordno kratkem času, tudi s prepisanimi diplomskimi nalogami in besednjakom vaških posebnežev. In potem se čudimo, zakaj vedno manj volivcev opravlja svojo dolžnost.
Eden izmed načinov, s katerim bi izkazali nezadovoljstvo nad izbranimi kandidati, bi bila oddaja neveljavnih glasovnic. Vendar bi bilo tudi to eno samo zapravljanje časa, saj se v resnici z državljansko nepokorščino do danes ni doseglo še nobenih tektonskih premikov na bolje.
Pri vsem skupaj se zdi, da so še najbolj vestni obiskovalci volišč simpatizerji in podporniki konservativnih strank, ki gredo najprej k nedeljski maši in potem upoštevajo božjo voljo ter obkrožijo tisto ime, na katero jih je opomnil župnik s prižnice. Toliko o ustavni ločenosti države in cerkve.
Ampak bodimo realni in se ozrimo iznad politično cirkuške maneže ter si priznajmo, če bi volitve dejansko imele možnost kaj spremeniti, potem jih v resnici sploh ne bi imeli, kajti lobijem z vajetmi v rokah res ni v interesu, da bi dali ljudstvu takšno moč. In večina razgledanega prebivalstva je že zdavnaj spregledala to farso in se raje posveča svoji družini kakor politiki, čeprav nam ta vedno znova trka na našo slabo vest, češ, kdor ni volil, naj se ne pritožuje. Prekletstvo slovenskih parlamentarcev je v njihovih nekompetentnih predstavnikih, in ne v nezainteresiranem ljudstvu. Toda, sestava političnega hrama je nekakšen odraz družbe, v kateri živimo, in če nam vlada drobnica, potem ni čudno, da se spreminjamo v narod ovac, ki blejejo v prazno.
