Kolumna Tomaža Miheliča: Ko zaspi poslednji angel
Vnovič smo se lahko prepričali, da Hrvati enako pompozno slavijo zmage in izgube.
Odpri galerijo
Oliver Dragojević.
Dolgo se je napovedovalo njegov odhod, čeprav je novica o smrti Oliverja Dragojevića ohromila srca celotne balkanske regije. Naši sosedi so se v nekaj tednih sprehodili od raja do pekla, saj si še niso dobro opomogli po nogometni evforiji, že jim je na vrata trkala nova čustvena bitka. Če je bila prejšnja barvita in slavnostna, je bila ta prekrita s črnino, žalostjo, obupom. Vnovič smo se lahko prepričali, da Hrvati enako pompozno slavijo zmage in izgube, mi pa smo le nemo opazovali, kako se poslavljajo legende.
Dalmatinski fenomen je s svojim raskavim glasom in čutnimi, v srce segajočimi besedili zaznamoval marsičigav nepozabni trenutek. Številni so se zaljubljali, poročali, tudi ločevali ob njegovih skladbah. Solze so se sušile hitreje ob poslušanju Cesarice, Vjeruj u ljubav, Kad mi dođeš ti, Moj lipi anđele in še bi lahko naštevali. Bil je Bog z veliko začetnico in Hrvati so ga slavili kot narodnega heroja. Temu primerno je bilo večdnevno slovo, ki je spominjalo na pogrebne ceremonije kraljev in predsednikov. Na našem ozemlju smo kaj podobnega doživeli le v prejšnjem režimu, ob smrti Josipa Broza - Tita.
Oliver je poosebljal starešino med regionalnimi glasbeniki sodobnega časa in očeta, ki bi si ga želel marsikateri začetnik ali uveljavljeni zvezdnik, kot je med žalovanjem komaj izustila Severina, zlomljena ob izgubi velikega vzornika. Tudi moji mami se je stisnilo srce, ko je izvedela za smrt, in na plan so privreli spomini s poročnega potovanja. Z očetom sta proslavila prve tedne zakona v Dalmaciji, na ladji, kjer sta uživala ob romantični večerji, pa je prepeval on. O morju, galebih in neizpeti ljubezni, njegovi največji inspiraciji. Prepojen z najglobljimi čustvi je bil magnet za ranjene človeške duše, ki so se napajale z umetnikovo nepresahljivo dobroto.
O pokojnih vse lepo, pravijo, a zanj dejansko ne moremo napisati nič drugega. Novinarji, glasbeni kolegi, producenti, organizatorji koncertov, vsi ponavljajo, kot pokvarjena plošča, da je glasbeni opus le polovica Oliverjeve zapuščine. Največja vrednost se šteje v medčloveških odnosih, saj je z njimi plemenitil vse naokoli. Lahko si imel še tako slab dan, njegova bližina je hitro odgnala negativne misli in te nevsiljivo prepričala, da si ni vredno žreti živcev.
Celo povsem ranjen od zahrbtne bolezni je zbral dovolj moči in se postavil pred kamere ter priznal nehvaležno zdravstveno stanje. Kmalu zatem je zaspal, spokojno, obdan le z najčistejšo ljubeznijo svojih bližnjih, kot poslednji angel med jugoslovanskimi velikani.
Dalmatinski fenomen je s svojim raskavim glasom in čutnimi, v srce segajočimi besedili zaznamoval marsičigav nepozabni trenutek. Številni so se zaljubljali, poročali, tudi ločevali ob njegovih skladbah. Solze so se sušile hitreje ob poslušanju Cesarice, Vjeruj u ljubav, Kad mi dođeš ti, Moj lipi anđele in še bi lahko naštevali. Bil je Bog z veliko začetnico in Hrvati so ga slavili kot narodnega heroja. Temu primerno je bilo večdnevno slovo, ki je spominjalo na pogrebne ceremonije kraljev in predsednikov. Na našem ozemlju smo kaj podobnega doživeli le v prejšnjem režimu, ob smrti Josipa Broza - Tita.
Oliver je poosebljal starešino med regionalnimi glasbeniki sodobnega časa in očeta, ki bi si ga želel marsikateri začetnik ali uveljavljeni zvezdnik, kot je med žalovanjem komaj izustila Severina, zlomljena ob izgubi velikega vzornika. Tudi moji mami se je stisnilo srce, ko je izvedela za smrt, in na plan so privreli spomini s poročnega potovanja. Z očetom sta proslavila prve tedne zakona v Dalmaciji, na ladji, kjer sta uživala ob romantični večerji, pa je prepeval on. O morju, galebih in neizpeti ljubezni, njegovi največji inspiraciji. Prepojen z najglobljimi čustvi je bil magnet za ranjene človeške duše, ki so se napajale z umetnikovo nepresahljivo dobroto.
O pokojnih vse lepo, pravijo, a zanj dejansko ne moremo napisati nič drugega. Novinarji, glasbeni kolegi, producenti, organizatorji koncertov, vsi ponavljajo, kot pokvarjena plošča, da je glasbeni opus le polovica Oliverjeve zapuščine. Največja vrednost se šteje v medčloveških odnosih, saj je z njimi plemenitil vse naokoli. Lahko si imel še tako slab dan, njegova bližina je hitro odgnala negativne misli in te nevsiljivo prepričala, da si ni vredno žreti živcev.
Celo povsem ranjen od zahrbtne bolezni je zbral dovolj moči in se postavil pred kamere ter priznal nehvaležno zdravstveno stanje. Kmalu zatem je zaspal, spokojno, obdan le z najčistejšo ljubeznijo svojih bližnjih, kot poslednji angel med jugoslovanskimi velikani.
