Kolumna Tomaža Miheliča: Koča groze

Tako malo je treba, da nekomu polepšaš dan ali vsaj trenutek. Že nasmeh in topla beseda delata čudeže. Takisto pa je treba peklensko malo, da človeku zagreniš popoldne, čeprav si v osrčju Triglavskega narodnega parka. Slovenske gorske koče so priljubljene postojanke med planinarjenjem in obiskom očakov.

Vsaka ima svojo zgodbo in sloves, ta pa je odvisen od upravnikov, ki skrbijo, da se popotniki in planinci počutijo udobno ali pač ne. Letos sem se vrgel v planine, se prelevil v gorsko kozo in iz tedna v teden grizem po domačih skalah. Kondicijo sem nabiral ob skoraj vsakodnevnem vzponu na priljubljen ljubljanski hrib, Šmarno goro. Največja motivacija za čim hitrejši prihod na cilj mi je bila slastna jota, pa štruklji z domačo ovčjo skuto in zelenjavna juha z eko lečo. Pri osvajanju zahtevnejših vrhov se glavna nagrada za trud skriva v sanjskem razgledu in občutku brezmejne svobode. Obisk koče z dobrotami pa je zgolj nekakšen priboljšek, češnjica na torti.

Preizkusil sem že kar nekaj postojank in skoraj vse so me navdušile. Razen ene, ki je v meni vzbudila dvom, da so ljudje nad 1000 metri nadmorske višine že po naravi prijazni. Niso! Niti približno! Vsaj v Koči pri Triglavskih jezerih ni tako.

Po večurnem hodu je prijazna beseda vse, kar potrebuješ. Toda osebje, ki te pričaka sredi alpskega bisera, ni vredno tako idilične lokacije.
Neprijazne smrklje ne poznajo niti osnovnega bontona, da o neurejeni okolici sploh ne izgubljam besed. Že ob vstopu v kočo me je šokirala aroganca oskrbnice, ko je stala pred kuhinjo in me na vprašanje, ali je nošenje mask obvezno, zgolj hladno ošvrknila s pogledom in zamrmrala: »Saj vidite napis na vratih. Seveda je priporočljivo!« Moje vprašanje je bilo ironično, saj poznam pravila in sem si usta ter nos že na pragu prekril z zaščitno masko. Ampak ona je bila pa brez nje, tako kot večina osebja za točilnim pultom in v kuhinji. Tega ne izpostavljam, da bi kazal s prstom nanje, toda prvi vtis je marsikaj razkril. Zaposleni ti ne postrežejo z nobeno dodatno informacijo. Ustvarjajo občutek, da se jim v resnici sploh ne ljubi delati, kaj šele, da bi odgovarjali na vaša vprašanja.

Seveda jim nisem ostal dolžan in jim v njihovi osorni maniri povedal, da raje crknem od lakote, kot da pri njih zapravim en cent. Nadaljeval sem pot in radovednost mi ni dala miru, zato sem za mnenje o izkušnji z nivojem postrežbe v omenjeni koči pobaral še druge. Naletel sem na totalno razodetje in olajšanje, kajti skoraj vsakdo je imel pripombo na neprijazne punčare in preostali personal. Na koncu sta se trma in načelnost le izplačali, saj me je po dveh urah hoda pričakala neverjetno prijazna, ljubezniva, srčna postrežba v koči na Planini pri Jezeru.

Mož in žena iz Ljutomera, ki skrbita za kulinarično ponudbo in udobno počutje planincev, presegata vsa pričakovanja vzornega gostoljubja. V vprašanje, kako je mogoče, da so na drugi strani tako neprofesionalni in osorni, se nista želela poglabljati. Pritrdila sta moji ugotovitvi, da se je že nemalo njih pritoževalo, in se raje osredotočila nase. »Veste, Prlečke smo znane po svoji radodarnosti in dobroti,« je privila gospodarica brez lažne skromnosti.

»Tudi Korošice rade damo,« sem se pošalil v odgovor in hitro zagrizel v božanske ajdove žgance s kislim mlekom. Teden dni zatem sem z navdušenjem spoznal, da je porazno slaba storitev na Triglavskih jezerih oziroma v koči groze, kot sem jo prekrstil, prej izjema kakor pravilo, saj so me v Pogačnikovem domu na Kriških podih povsem očarali. Iz kuhinje je odmeval Magnificov koncert, mladenke in mladeniči so prepevali ter poplesavali med delom, obiskovalci pa od navdušenja sploh nismo želeli domov. Nekateri se predobro zavedajo, da jih prijaznost nič ne stane in bodo s pristnim, človeškim pristopom morda spodbudili, da jih bodo pregovorno škrti Slovenci celo nagradili z napitnino.