Kolumna Tomaža Miheliča: Kozlovska obsodba
Biti javno razžaljen je nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi.
Odpri galerijo
Primer prave kozlovske sodbe? FOTO: D. S.
Ne da mi miru in moram stegniti svoj jezik v primeru Kobal. Leto in tri mesece pogojne zaporne kazni je milo rečeno sprevrženo, če primerjamo njegovo kaznivo dejanje z vsemi grešniki v naši deželi. Dobili so ga s prstom v marmeladi, zato je že zdavnaj fasal, kar mu gre. Z javnim medijskim linčem so ga ponižali, razčlovečili, sesuli v prah vse preteklo delo. Ti isti, ki so obiskovali njegove predstave, gledali televizijske oddaje in se režali njegovim šalam, so se spravili nanj z gnusom. Ljudje smo res čudna pasma, saj smo sposobni v trenutku nekoga vkovati v zvezde in ga v naslednjem hipu že potolči do nafte.
Biti javno razžaljen je nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi, še posebno če so rablji tvoji nekoč tako zvesti tovariši. Prav zanimivo bi bilo videti, kaj bi se zgodilo z avtentičnostjo slovenskih literarnih, gledaliških, glasbenih in drugih del v primeru temeljite revizije. Koliko vrstic, kitic, odstavkov, refrenov, celih poglavij je dobesedno prekopiranih oziroma prevedenih iz tujih jezikov. Seveda je neprimerljivo, če se nekdo le navdihne nad kakšnim delom ali pa ga nonšalantno prevede in se podpiše kot avtor. Ne reče se povsem brez razloga, da od Bacha naprej ni bilo napisano nič novega. Vse je le variacija na temo. To nikakor ne pomeni, da je vredno podpirati nečastno krajo intelektualne lastnine. Vendarle pa ob primerih razkritja ne bi bilo treba grešnika tako brutalno razčetveriti.
Upoštevajoč dejanske posledice, ki so nastale zaradi Kobalovega diletantizma, jih je najbolj skupilo Slovensko ljudsko gledališče v Celju, kjer so komedijo Profesionalci espe umaknili s sporeda, četudi je Boris post festum priskrbel ustrezno dokumentacijo, da se lahko njegov prevod nemoteno uprizarja na odrskih deskah. Celo »avtorski« honorar je v celoti povrnil in povrhu še izgubil službo direktorja Šentjakobskega gledališča. Pred televizijskimi kamerami se je pokesal in demonstriral enega redkih primerov posutja s pepelom, kar je za človeka, ki se že dlje bori z depresijo, eden najhujših udarcev v življenju.
A razlogov, še manj pa časa za sočutje v navalu udrihanja po njegovih plečih in betici pač ni bilo. Kot epilog celotni kalvariji je sledil še sodni pregon, kjer so se na njegovo srečo brez dolgotrajnih procesov pogodili in tako bo ob imenu Boris Kobal za vselej utripal napis, da je bil obsojen na petnajst mesecev pogojne zaporne kazni.
Tisti z malce širšim pogledom na problematiko prisvajanja nečesa, kar ni naše, bi hitro ugotovili, da se ti v bistvu veliko bolj izplača, če kradeš na veliko. Kdaj ste nazadnje slišali, da je bil kdo od krvnikov slovenskega gospodarstva pripeljan pred roko pravice in obsojen na dejanski ali pogojni arest za prilaščanje milijonov?! Pustimo nekaj njih, ki se jih vsake toliko vrže pred načelno in politično menda neoporečno roko pravice, da se pomiri razjarjeno javnost. Pa še ti grešni kozli se najpogosteje vrtijo v krogu procesnih napak, vse dokler primeri ne zastarajo.
Ampak kulturnika je treba razcefrati v poduk vsem, ki radi prepisujejo, kajti plonkanje se že v šolah sankcionira s šusom. Na srečo v redovalnico in ne v čelo, kot v primeru Kobala.
Biti javno razžaljen je nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi, še posebno če so rablji tvoji nekoč tako zvesti tovariši. Prav zanimivo bi bilo videti, kaj bi se zgodilo z avtentičnostjo slovenskih literarnih, gledaliških, glasbenih in drugih del v primeru temeljite revizije. Koliko vrstic, kitic, odstavkov, refrenov, celih poglavij je dobesedno prekopiranih oziroma prevedenih iz tujih jezikov. Seveda je neprimerljivo, če se nekdo le navdihne nad kakšnim delom ali pa ga nonšalantno prevede in se podpiše kot avtor. Ne reče se povsem brez razloga, da od Bacha naprej ni bilo napisano nič novega. Vse je le variacija na temo. To nikakor ne pomeni, da je vredno podpirati nečastno krajo intelektualne lastnine. Vendarle pa ob primerih razkritja ne bi bilo treba grešnika tako brutalno razčetveriti.
Upoštevajoč dejanske posledice, ki so nastale zaradi Kobalovega diletantizma, jih je najbolj skupilo Slovensko ljudsko gledališče v Celju, kjer so komedijo Profesionalci espe umaknili s sporeda, četudi je Boris post festum priskrbel ustrezno dokumentacijo, da se lahko njegov prevod nemoteno uprizarja na odrskih deskah. Celo »avtorski« honorar je v celoti povrnil in povrhu še izgubil službo direktorja Šentjakobskega gledališča. Pred televizijskimi kamerami se je pokesal in demonstriral enega redkih primerov posutja s pepelom, kar je za človeka, ki se že dlje bori z depresijo, eden najhujših udarcev v življenju.
A razlogov, še manj pa časa za sočutje v navalu udrihanja po njegovih plečih in betici pač ni bilo. Kot epilog celotni kalvariji je sledil še sodni pregon, kjer so se na njegovo srečo brez dolgotrajnih procesov pogodili in tako bo ob imenu Boris Kobal za vselej utripal napis, da je bil obsojen na petnajst mesecev pogojne zaporne kazni.
Tisti z malce širšim pogledom na problematiko prisvajanja nečesa, kar ni naše, bi hitro ugotovili, da se ti v bistvu veliko bolj izplača, če kradeš na veliko. Kdaj ste nazadnje slišali, da je bil kdo od krvnikov slovenskega gospodarstva pripeljan pred roko pravice in obsojen na dejanski ali pogojni arest za prilaščanje milijonov?! Pustimo nekaj njih, ki se jih vsake toliko vrže pred načelno in politično menda neoporečno roko pravice, da se pomiri razjarjeno javnost. Pa še ti grešni kozli se najpogosteje vrtijo v krogu procesnih napak, vse dokler primeri ne zastarajo.
Ampak kulturnika je treba razcefrati v poduk vsem, ki radi prepisujejo, kajti plonkanje se že v šolah sankcionira s šusom. Na srečo v redovalnico in ne v čelo, kot v primeru Kobala.
